Miklavževo pismo

Zjutraj sem se prebudila v deževen dan. Nič novega. Letošnji december je, vsaj kar se vremena tiče v naši mali dolini naravnost katastrofalen. Snega praktično ni bilo, nekaj dni so bili rahlo pobeljeni le najvišji vrhovi tod naokrog.
Se je pa kljub temu v naše kraje oglasil Miklavž. Seveda se tokrat ni mogel pripeljati na svojih saneh, ki jih je očitno zamenjal za kakšno obliko posebnega javnega prevoza, upam le, da ga je njegovo spremstvo (z miklavževimi vilami, škrati in parklji na čelu) pred nalivi dežja, ki so besneli v tej noči, zaščitilo z ogromnim čarobnim dežnikom (kamor je dežnim kapljicam vstop prepovedan), saj bi se dobri mož v nasprotnem primeru med raznašanjem dobrot utegnil pošteno prehladiti .
Mene je na moč razveselilo njegovo prisrčno pismo, ki mi ga je pustil ob oknu. Takole je zapisal:

Draga IZA!

Spet je leto naokoli. Kako hitro teče cas, kajne?

Veš, moji odposlanci, miklavževi škratje, palčki in vile spremljajo obnašanje mojih obdarjencev skozi celo leto. Ja, prav si slišala. Ampak nič ne skrbi. Po njihovem mnenju si bila letošnje leto še posebno pridna. No, res mi je nek glasek na uho prišepnil, da si rada kdaj pa kdaj tudi malce ponagajala in bila za odtenek preveč hitre jeze, ampak kdo pa v teh časih ni bil, zato ti tega ne morem pretirano zameriti. Potrudi se, da ostaneš dobra oseba še naprej.
Razveseljuj sebe in svoje najdražje, bodi prijazna, iskrena, ponudi roko, tistemu, za kogar cutiš, da tvojo pomoc res potrebuje, kdaj pa kdaj pa lahko komu tudi prav nedolžno ponagajaš (imaš moje dovoljenje za to).

Uživaj v pisanih lučkah, belih snežinkah, slastnih dobrotah in drugih drobnih malenkostih, ki jih prinasa ta čarobni decembrski čas.

Prihodnje leto pa se spet oglasim s kakšnim pismom.

Ostani srce…

Tvoj Miklavž

Lepo pismo, kajne? In moj odgovor:

Dragi Miklavž!

Še enkrat hvala za tvoje prikupno presenečenje.
Upam,da zaradi obilice dela in skrajno neprijaznega deževnega vremena danes da ne kihaš in ne kašljaš ter da tvoj nosek ni tako zelo rdeč kot Rudolfov.
Pozdravček tudi vsem tvojim vilam, škratkom, palčkom... Naj ostanejo pridni in lepo skrbijo zate še naprej.

Tvoja IZA

P.S.: Upam, da je tudi vas podobno prijetno presenetilo kakšno pismo...

V lovu za ideali (in moj "košček neba")

Ljudje stremimo k temu, da bi se približali nekemu »idealu«, nečemu, kar meji na »popolnost«. »Popolne« postave moških in žensk na naslovnicah najbolj branih in priljubljenih revij, »idealni« nasmeški mimoidočih na ulici (četudi umetno narejeni), »popolna« kombinacija oblačil za vsako priložnost (za koncert kvarteta Godalika v dvorani Grand hotela Union ali piknik ob Kolpi), »tip top« frizura v prav vsakem vremenu, »najbolj iskana« torbici priznane modne oblikovalke, barva katere se do »popolnosti« ujema z lakom nohtov, v tem hipu »najbolj oh in sploh« avto v garaži …Vsi bi to, kajne?
Vsi bi se radi dobro naspani prebudili v prelep sončen dan, se z veseljem odpravili v šolo, na faks, v službo, tam z vso predanostjo in delovnim elanom opravili obveznosti, v miru spili kavo in pojedli malico z najljubšo prijateljico… Vsi bi dali prav vse na tem svetu, da bi dan potekal kar se da mirno, brez večjih nevšečnosti, glavobola, skrbi, solz in solzic… Da bi se zvečer ulegli v postelji in se po glavi ne bi podila še 1001 stvar…
Ampak idealov ni, razen tistih umetno ustvarjenih pred bliskavicami fotoaparatov, in ti ne štejejo. Idealni človek sodobne, potrošniško naravnane družbe ne obstaja. Povsem banalen primer- res mi lahko frizerka napravi prav super frizuro, a takoj naslednji dan ne bo niti približno več tako super. Noč in premetavanje iz leve na desno naredita svoje. In tako bom naslednje jutro, kot večino drugih, prav nič kaj »idealna«, ampak malce skuštrana hodila naokrog. Morda bom kakšen dan poleg črne jakne in za odtenek drugačno črnih čevljev izbrala tiste, malo preveč sprane temno rjave hlače, ki bi jih morala že zdavnaj vreči proč, jih kombinirala z živo zelenim puloverjem, kar bi modni kritiki, ki do »popolnosti« poznajo modni trende, označili za alarmantno stanje. In bom »popolnoma out«. Pa kaj. Bom preživela. V življenju so še hujše stvari…-
Vsake toliko časa pride obdobje, ko gre kaj narobe. Ali gre narobe hkrati kar več stvari. Takrat kakšna solzica ne uide. Potem preteče nekaj dni in noči. Dolgih noči. Vmes še zdaleč ni vse »popolno« in »idealno«. Stvari se ne postavijo nazaj na svoje mesto same po sebi. Trud in volja sta tista, ki držita telo in duha pokonci…In vera v to, da bo vse ok.
Nisem popolna, idealna. Priznam pa, da težim k temu, da bi stvari, ki se jih lotim, naredila, najbolje kot znam. Delala sem napake, kdo jih ni. Ko je Bob Dylan izjavil, da je treba vse, kar je bilo v preteklosti najboljše vzeli s sabo v prihodnost, kar je bilo slabega pa pustiti tam, je črpal tako kot vsak izmed nas iz lastnih izkušenj.
In iz svojih izkušenj danes vem, da mavrice ni brez dežja. In vem, da je zame tu moj »košček neba«, ki se zaiskri drugače in me začara na tako edinstven način, da je vse kar hočem in si iz srca želim, da se iskri in iskri in iskri… Za vedno… Ker je moj »košček neba« vse, kar šteje. Če hočete- moj ideal.

O bučah in bučkah (in nič o bučmanih)

Približuje se dan, ko bomo rezljali buče. Tako tiste velike kot tiste malo manjše. Super. Že vidim, kako se bom spet, kot že nekaj let zapored, z gromozanskim nožem spravila nad ubogo bučo. Upam, da mi letos kdo priskoči na pomoč… Z nožem nisem ravno najbolj spretna, pač ni moje najljubše orožje, kakšna ureznina mi ne uide, je pa prav fascinantno koliko energije je potrebno, da tista velika oranžno rumena buča, ki jo niti dvigniti ne morem, postane podobna neki figuri.

Mojih buč se nihče ne prestraši, moje buče in bučke nimajo tistega strašljivega pogleda. Ne vem zakaj bi ga imele, če se še sama ne znam tako spačiti, da bi kdo gojil silno strahospoštovanje od mene. Mojim bučam in bučkam se, ko se zvečeri, v soji svečk prav prijazno zasvetijo oči. Tako prijazno, da te ni ne strah teme, ki se vije zunaj, ne noči, ne bližajočih se mrzlih zimskih dni.

Skratka- buče in bučke so zakon. V nasprotju z raznimi čudaškimi žuri za staro in mlado, ki jih v zadnjem času tudi pri nas, precej množično, prirejajo na zadnji oktobrski večer. Na tako imenovano »noč čarovnic« ali halloween. Še ena, sicer marketinško povsem dodelana, posledica globalizacije in amerikanizacije. Američani, našemljeni v bolj ali manj bizarne kostume, na ta dan množično rovarijo po mestih in se zabavajo. Pa saj ni s tem prav nič narobe, le meni osebno se ne zdi potrebno delati ves ta cirkus in rompompom v naši ljubi deželici pod Alpami, kjer to počnemo za pusta. Kakorkoli že, nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, ampak res ne rabimo kakšnih posebnih razlogov za druženje in dobro voljo. Ali pač?

Marsikdo ne ve, da je »noč čarovnic«, ki nastopi na predvečer dneva vseh svetih, k nam prišla od potomcev Keltov. V tej noči naj bi duhovi, ostala magična bitja in energije lahko stopili v stik z našim svetom. Noč čarovnic je noč škratov, vil, vampirjev, volkodlakov in po imenu sodeč tudi čarovnic in čarovnikov. Prav pojmovanje čarovnic je bilo dolga stoletja pod vplivom preganjanje in uničevanje teh modrih žensk, ki so bile v večini sposobne zdravilke, ki so se znale vstopiti v svet duhov in pospremiti duše umrlih na oni svet.

Kje bom že preživela to vse bolj slavno »noč čarovnic« ne vem. Vem le to, da bom na ta večer, v družbi tistih, ki radi rezljamo buče ne le zato, ker se to za ta »praznik« spodobi in je »in«. In še nekaj vem- to, da bom na ta večer še posebej pozorno zrla v nebo, ker vem, da mi bo od tam pomežiknilo nekaj prav posebnih zvezdic v znak, da so še vedno tu, le malo dlje stran, od koder pazijo name in na tiste, ki jih nikdar niso prenehali imeti radi.

LP, IZA

O miru

Vse, kar si povprečen človek sodobne družbe zaželi po napornem delovnem dnevu, je malo, čisto malo miru. Da se pač sproščeno zlekne v svoj najljubši naslonjač, gre na sprehod, uživa ob kavi in ne misli na nič. Oziroma to vsaj poskuša. V množici obveznosti, ki nas okupirajo iz dneva v dan in nekaterim še ponoči kratijo dragocen spanec, je tistih nekaj trenutkov, ki si jih lahko privoščimo samo zase postalo že prava vrednota. In tolikokrat slišan stavek, verjetno ne le pri nas doma: » A mi lahko daš vsaj pet minut miru!«, je nekaj najbolj iskrenega, kar izrečemo in si zaželimo prav vsak dan.

Beseda mir pa ima tudi drug pomen. Je oznaka za družbeno stanje, ki vlada v državi ali med različnimi državami. In prav mir v tem pomenu besede, je bil v preteklosti (blago)stanje, po katerem so hrepeneli in za katerega so prosili ljudje iz vseh delov sveta. Tudi na naših, balkanskih tleh, je gorela želja, da bi se zakopale bojne sekire, da bi jutrišnji dež vendarle opral in očistil zemljo, premočeno od krvi. Tako pričakovan in željen mir je bil je sinonim za čas, ko so ljudje, prizadeti in skrušeni od vojnih grozot, svoja življenja počasi, kot koščke sestavljanke, vztrajno in v upanju na boljši jutri, začeli graditi na novo.

Nobelova nagrada za mir je častno priznanje osebi, ki je s svojimi izjemnimi dejanji, prizadevanji, pozivanju k mirnem reševanju sporov, pripomogla k izboljšanju mednarodnih razmer v svetu. Letošnji nagrajenec omenjene nagrade, nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari, je nagrado prejel zaradi njegovega pomembnega prispevka pri reševanju mednarodnih sporov na več celinah skozi obdobje več kot treh desetletij, saj so njegova prizadevanja prispevala k mirnejšemu svetu in »bratstvu med narodi« v duhu Alfreda Nobela. Na Balkanu je prvič posredoval leta 1999, ko je kot predstavnik EU-ja skupaj z nekdanjim ruskim premierjem Černomirdinom prepričal takratnega jugoslovanskega predsednika Miloševića, da je sprejel pogoje zveze Nato, s čimer so se končali letalski napadi na Jugoslavijo. Balkan ga je zaposloval tudi lani, ko se je podal na (za mnoge) »misijo nemogoče« in s posredovanjem pri pogajanjih skušal zbližati stališča Srbije in kosovskih Albancev glede prihodnjega statusa Kosova. Oblikoval je načrt za nadzorovano neodvisnost Kosova s široko avtonomijo za kosovske Srbe, ki pa sta ga Srbija in Rusija zavrnili.

Zanimivo kajne, kako skozi čas spreminja pomen posameznih pojmov… In le želimo si lahko, da bo mir ostala vrednota tako v enem kot v drugem prej opisanem pomenu besede...

MIREN TOREK, IZA

Duh jeseni

Oktober s seboj ni prinesel le v žive barve odetih listov dreves, ki jih veter počasi, a vztrajno ločuje od njihovih vej.

Oktober je soncu podal roko in mu pomagal, da je po muhastem in deževnem septembru našel pot tudi do najbolj skritih dolin in kotlin, nas predramil in zvabil ven, v naravo…

Megleno jutro se je kaj kmalu spremenilo v čudovit dopoldan, ta pa je prevesil v še lepši popoldan. Hoja po jesenskem listju, ki šumi pod nogami. Pogled se spočije na pisano obarvanem drevju. Najbolj vztrajni sončni žarki, ki se ne dajo in še nočejo, da jih zamenja temni horizont. Vonj in okus kostanja. Tvoj smeh...

Večer ob poslušanju čarobno lepe glasbe lokalne skupine, ki je že davno prerasla oznako »lokalna«. Po njihovi zaslugi dvorano preveva pristno jesensko ozračje. Navdušujoče. Sproščujoče. Neprecenljivo.

Ja, jesen je znova dokazala, da zna presenetiti in biti prav magična…

JESENSKI OBJEM, TVOJA IZA

In memorium- A.

Premalo časa je preteklo, da mi misel nate in na dni, ki smo jih preživeli skupaj, ne bi povišala srčnega utripa, da bi se občutki, ki vrejo v meni uredili in umirili, da bi žalost, jezo, nemir zamenjal sproščen smeh.
Zakaj in čemu vse to? Je bilo res vsega tako preveč? Da enostavno nisi našel niti drobca tiste potrebne volje in energije, ki nas žene naprej v življenje, naprej v lepše dni, naprej na nove, včasih sončne in drugič malce mračne poti….
Življenje ni pravljica, je borba iz dneva v dan. Življenje so vzponi in padci. Ampak vsakemu padcu sledi vzpon, tako kot za vsakim dežjem posije sonce. In sonce, to čarobno rumeno sonce, ki greje naš planet, bi brez dvoma v vsem svojem sijaju posijalo tudi zate. Saj niti nikdar ni povsem ugasnilo. Le malo se je skrilo...
Veš- tvoj odhod nas boli, duši, z njim se ne moremo kar sprijazniti. Tudi ti se ne bi, če bi izgubil prijatelja. Ampak veš- kljub rezki bolečini ob prižigu sveče v tvoj spomin, nas prevevata upanje in želja, da si tam gori na nebu, nekje med luno in zvezdami, v tišini, našel svoj mir…

Back to reality

Vsega lepega je enkrat konec. Za nekaj časa, da ne bo pomote. Avgust prav počasi že maha v slovo, midva še bolj počasi odpirava študijske knjige, na katerih se je čez poletje nabralo kar nekaj prahu…

Žal bo treba, po skoraj mesecu neskončno lepih in brezskrbnih dnevov ob morju, življenje vrniti na stare tirnice, možgančke prestaviti iz off- a na on, narediti še kakšen izpit, da bo jesen prijazna, nagajiva in polna radosti. Taka pač, da se je bova spominjala s podobno lepimi občutki kot letošnjega poletja…

LP, IZA

O kavi

Ne spadam med kofetkarje, torej tiste ljubitelje kave, ki ne morejo začeti dneva brez skodelice tega aromatičnega napitka ali tiste, ki jim pitje kave predstavlja pravi mali obred, pa naj bo to kava s cigareto ali brez, z malce več mleka, kapučinasto kapo ali kar črna, brez sladkorja.

Ne morem pa tudi trditi, da kave nikoli ne pijem ali da je sploh ne maram, ker mi dovolj sladka, sploh pa ledena, včasih res zelo prija. Uživanje kave je pri meni pogojeno z različnimi dejavniki, priznam pa da po kavi posežem predvsem takrat, ko doma nimam njenega substituta (Coca- Cole). Tako največ kave spijem (zlivam vase) v izpitnem obdobju in tega ne gre povezovati z nikakršnimi gastronomskimi užitki, ker jo pijem izključno zato, ker je ena od redkih stvari, ki me obdržijo pokonci tudi bolj pozno v noč… Povsem drugačna je situacija, če skočim na kavo s kakšno prijateljico, ker se ob kavi vedno, in to brez izjeme, razvije tisti pristen »babji čvek«, z vsemi možnimi čenčami od tu in tam. Taka kava od časa do časa resnično prija, nedvomno pa ne vsak dan, ker zna biti za ušesa prenaporna:-). Naravnost uživam pa ob pitju kave v kakšni majhni, neobljudeni kavarnici čisto ob obali, kjer tako v miru začneš dan. Počasi in z užitkom, da se brbončice na jeziku predramijo ob njenem okusu, srebraš kavo, zraven prelistaš dnevni časopis, poješ rogljiček, poslušaš valovanje morja, na koži občutiš prijeten dotik poletnega vetra… Povsem brez skrbi in obveznosti. Pravi mali obred torej. Neznansko prijeten.

Tako "poletno- morsko" kavo obožujem predvsem zato, ker se ti potem, ko jo popiješ prav nikamor ne mudi… In to je tisto, kar je neprecenljivo… Poleg okusa seveda:-).

PRIJETNO KOFETKANJE, IZA

Vtisi (zelo na kratko)

Bilo je sončno, slano, poletno vroče, zabavno, zanimivo, polno smeha, vsak dan sicer malo bolj utrujeno in zaspano kot prejšnji dan (ja, dan ima včasih kar premalo ur, da bi uresničil vse plane), ampak nadvse prijetno in spontano kot je vedno, kadar si na počitnicah (četudi le nekaj dni) s tistimi pravimi prijatelji (pa tudi z domačimi, le da je to bolj umirjena varianta), ki te sprejemajo takega kot si, z vsemi napakami in vrlinami…

In prav kmalu bo spet lepo… Z enim in edinim sončkom ne bova zrla v sonce, ker to ni ne najbolj zdravo ne prijetno, ampak raje v zvezde (sploh po kozarčku ali dveh:-)). Malo romantike ne škodi, sploh pa ne poleti nekje ob morju…

POGLEJTE VEČKRAT V ZVEZDE, IZA

Zdaj pa grem...

»Včasih pomislim kako bi bilo,
če bi nad mano svetilo drugo nebo,
če bi me grelo sonce z drugega sveta,
če bi bila sama nekje, kjer me nihče ne pozna…«
(Gušti in Polona: Tukaj in zdaj)

Jutri pa grem. Grem nekam ne prav blizu in spet ne tako daleč. Grem nekam, kjer naravi (kolikor je pač v njeni moči) še uspeva ohranjati svojo prvinskost.

Grem nekam, kjer bom plavala, se potapljala, poležavala, brala povsem običajne knjige, iskala polžke na skalah in školjke v pesku. Grem nekam, kjer me bodo zjutraj prebudili nežni sončni žarki in zvečer uspaval prijetno svež veter. Grem nekam, kjer se bom (no, upam vsaj) spočila v pravem pomenu besede in očistila misli vsega nepotrebnega, kar se je nabralo čez leto in krade dragocen prostor drugim, pomembnejšim in lepšim stvarem…

Vem da bom po parih dneh pogrešala zvok tipkovnice in tiskalnika, večerni čvek s T., M., D., J.... v pub-u, dolge pogovore po telefonu s K. in N., hrup parkirišča pred blokom (ki ga sicer iz dna duše sovražim, kadar me zbudi iz zanimivih sanj, kakršne sem sanjala to noč)… Pač običajne stvari, ki jih počnem s tistimi, ki so mi najbližje. Ampak se že veselim dni, ko bom sama s seboj, z mojo malo sestrico (ki je višja od mene) in tistima, zaradi katerih sem taka, kakršna pač sem in kakršno me poznate. In ko se vrnem, pokažem kakšno zanimivo fotko. Mogoče...

Carpe diem, IZA

O lenarjenju...

Malo več kot en teden je minil od mojega zadnjega izpita. Skrajni čas je že bil, da se je to najbolj bedno in neprijazno obdobje v šolskem letu končalo. Še preden sem si nakopala ta izpit, ki prvotno niti ni bil v planu in je bil bolj izziv kot resna namera (zakaj ne bi pač še malo mučila svojega telesa in duha, hja malo mazohista se vendarle skriva v meni, priznam), sem sama sebi zabičala, da potem pa res ne bom počela ničesar. Absolutno ničesar. Vse kar sem si želela je bilo spanje, tja do desete, najmanj in lenarjenje. Veliko lenarjenja. Ker sem med letom že čisto pozabila, kaj to je. Nobenih knjig, pogovorov o faksu, samo jaz in moj alter ego.

No, že po slabih dveh dneh mi je bilo tako neznosno dolgčas, da bi bila najbolj srečna če bi lahko vsaj za trenutek stopila iz svoje kože in se od tam kresnila po glavi tako močno, da bi me prizemljilo tja od koder me je odzemljilo, po glavi pa so rojile tiste res skrajno filozofske misli o večnosti, smislu življenja, sreči, o tem kaj pravzaprav počnemo na tem svetu… Konec. Odločitev, da se znova malo socializiram je bila več kot dobrodošla, a po enem tednu početja nič ugotavljam da: kofetkanje ni hobi zame; tistih malo majceno promila alkohola v krvi čez vikend nikakor ne škoduje; bi se morala večkrat usesti na kolo in odpeljati v kakšen klanec, da tam vržem iz sebe negativno energijo, ne pa da se znašam nad tistimi, ki z njo nimajo praktično nobene zveze; me topli sončni žarki še vedno (in povsod) spravijo v dobro voljo; da sem vesela, da obstajajo taki, ki me ne oklofotajo, kadar sem neznosno tečna, ampak se mi samo smejijo in si mislijo svoje (da pač nisem med tistimi, ki bi jih uvrstili kategorijo z oznako popolnoma normalni); je singstar- žur nekaj najbolj zabavnega in smešnega in ga bo treba pogosteje prakticirati (»singstar connects people«).

Po napornih dnevih, ko je vsega preveč, ko po glavi taka 1001 misel, se je res najbolje umakniti iz ponorelega sveta, se za trenutek potopiti vase in poiskati v sebi nekaj kar te žene naprej. In potem uživati v prav vsakem prostem trenutku, ki je na voljo… Nedvomno smo ljudje nek omejen čas sami sebi dovolj, a vseeno rabimo te naše bubite in bibite (prijatelje pač), da se skupaj smejimo in jokamo, rečemo kakšno vzpodbudno, da gre lažje, gremo skupaj v maškare, ližemo sladoled, jemo pice ob najbolj nemogočih urah, se veselimo drug za drugega… Vse to zato, ker se imamo preprosto radi.

LP, IZA

"Kak je cajt dons?"

V naši družbi se bolj redko, ponavadi šele takrat, ko spijemo več kot le en sam kozarček preveč, začnejo debate o slovenski družbeno- politični sceni. In če se že začnejo, se podobno kot druge punce res močno trudim modro molčati, čeprav priznam, da mi velikokrat to ne uspe in se mi ponavadi maščuje s tem, da poslušam, da naj se kot bodoča pravnica ne vmešavam v zadeve, ki so v domeni moških in da naj bom raje srečna, da imam volilno pravico… Res hvala! T., ki je včasih bolj, včasih malo manj prizanesljiv in zaščitniški do mene, pa ponavadi zaključi pogovor z »Jp jp, tak je cajt dons«. In »kak je cajt dons«?

»Cajt« je takšen, da vsak dan znova v medijih zasledimo naslove kot so: policija in tožilstvo nadaljujeta boj proti gospodarski kriminaliteti; minula noč znova terjala smrtne žrtve v prometu; Slovenijo prizadelo neurje s točo; plaz zasul mladega planinca; Sloveniji se izteka obdobje predsedovanja Svetu EU… Prav omenjeno predsedovanje naj bi Sloveniji v Evropi in Svetu še dodatno povečalo ugled in ji dalo možnost, da se izkaže ne le kot zanimiva država gostiteljica na sončni strani Alp (in tako udejanji slogan I feel Slovenia), ampak kot država, ki ima znanje in sposobnosti, da z uspešno rešenimi nalogami, ki si jih je postavila kot prednostne v okviru predsedovanja, prispeva k napredku mednarodne organizacije z naddnacionalnim značajem kot je Evropska unija. Tuji mediji označujejo slovensko predsedovanje kot uspešno, največje zasluge pa mu pripisujejo glede reševanja vprašanja Kosova, ratifikacije Lizbonske pogodbe, dobre organizacije vrha EU- ZDA.

Ko bo danes ura odbila polnoč, bo Slovenija »štafetno palico« predsedovanja Svetu EU predala Franciji. In nič več ne bo »središče Evrope«. In skrajni čas bo že, da se začne posvečati problemom svojih državljanov; še vedno aktualni rasti cen hrane na trgu, saniranju območij, ki jih je že lani hudo prizadelo neurje, da poskuša dvigniti prag revščine, sprejeti sistemski zakon o Romih in se tako otresti ksenofobije do te manjšine… Če ne prej bo po parlamentarnih počitnicah res že skrajni čas za to. Ali pa pač še ne... Najverjetneje bo treba počakati do jeseni, ki bo nedvomno zelo vroča. Pa ne po zaslugi indijanskega poletja, ampak parlamentarnih volitev…

Do you feel Slovenia?

LP, IZA

P.S.: Maruška vse naj naj!

Ko hodiš...

Od mojega rojstnega dne je minilo že natanko triindvajset dni tako da sem bila danes resnično presenečena in obenem neskončno vesela, ko sta me poklicali moji dve najljubši punčki in mi potiho, s prikupnim otroškim glaskom za rojstni dan zašepetali v telefonsko slušalko meni najljubšo misel pesnika, ki ga resnično cenim. In se mi potem še opravičili, ker sta tako pozni s čestitko, da sta bili pač nam morju, kjer je bilo res super, ker sta lahko čofotali po vodi, ki je še vedno presneto slana, delali gradove z mivko in zvečer za nagrado, ker sta bili pridni, dobili kepico vanilijevega sladoleda. Ampak samo vanilijevega, ker drugega ne marata… In me še enkrat spomnili, da je res tako malo, čisto malo treba, da že tako lep, brezskrben in sončen počitniški dan postane še lepši...

In da ne pozabim na misel-

»Ko hodiš,

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič

in zopet

in znova. » (Tone Pavček)

ČIM VEČ SREČNIH KONCEV.

NEKJE SEM SLIŠALA, DA ČE KONEC NI SREČEN POTEM TO SPLOH NI KONEC...

LP, IZA

Pozdrav poletju

Poletje je končno tu. In to v pravem pomenu besede. Kljub temu, da se temperature v teh dneh čez dan ne spustijo pod 30°C, vsem dogaja- najbolj pa šolarjem (in moji mami), ki so se jim včeraj začele težko pričakovane poletne počitnice.

V našem malem mestu je bilo včeraj kot v mravljišču. V mestnem parku je bil čisto pravi žur- za mlado in malo manj mlado, razlik praktično ni bilo, če pa že, so izginile trenutku, ko se je začel koncert lokalnih skupin. Pod milim nebom, v družbi tistih, ki se imamo radi (in osvežilne pijače, ker je bilo še zvečer peklensko vroče), smo skupaj "pozdravili poletje". Vsak s svojimi željami, katerih skupni imenovalec je brez dvoma, da bi kar najboljše in najlepše izkoristili te vroče poletne dni. Ko obala kar kliče po uživanju na plaži v senčki pod drevesi in po norih poletnih nočeh…

ČIM LEPŠE POLETJE, IZA

20. junij

Danes je 20. junij, svetovni dan beguncev. Zdi se mi prav, da o tem zapišem nekaj misli. Tudi zato, ker je področje temeljnih človekovih pravic in svoboščin in način njihovega uresničevanja, tisto področje, ki me v okviru študija še vedno najbolj pritegne. In ker se mi zdi precej žalostno, da tudi v 21. stoletju po svetu še zmeraj naletimo na najbolj grobe kršitve temeljnih pravic kot je npr. pravica do življenja, prepoved mučenja in nečloveškega ravnanja… A podrobneje o tem kdaj drugič…

Begunci so osebe, ki v strahu za svoje življenje zapustijo svojo domovino in se podajo v neznano v želji, da najdejo topel dom in zavetje v »obljubljeni deželi«. Ko se znajdejo v tuji državi ponavadi zaprosijo za azil in če jim je sreča naklonjena po določenem času pridobijo status begunca. Begunci se v svoji »novi domovini« srečujejo s prenekaterimi ovirami, zlasti jezik, kultura in način življenja so dejavniki, ki terjajo mnogo prilagajanja in učenja z njihove strani. Kot takim pa jim morajo biti v državi, v kateri so pridobili status begunca, zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine, pri čemer narodnost, verska in politična pripadnost in druge osebne okoliščine ne smejo in ne morejo biti razlikovalni element. Pa temu žal ni vedno tako…

Stotine migrantov in prosilcev za azil v »obljubljeni« Evropi išče zatočišče pred preganjanjem, vojno, nepravičnostmi in za boljšo ekonomsko varnost. V zadnjih letih so evropske imigracijske poti postale slepa ulica. »Izboljšave« imigracijske politike so bile bolj utrjevanje zidu, ki naj bi branil Evropejce pred nezaželenimi. T.i. »ilegalci« so najdeni dan za dnem- potopljeni v španskih, italijanskih ali grških ribiških mrežah, izstradani v zaklenjenih tovornjakih. Tudi ko dosežejo Evropo to še ne pomeni rešitve, saj je veliko smrti med priprtjem, samomorov zaradi revnih pogojev v begunskih centrih. Žalostno, a resnično.

20. junij je neke vrste kampanija v podporo beguncem in protest proti kruti resničnosti Evrope. Do sedaj je že več kot 10.000 ljudi umrlo zaradi evropske imigracijske politike. Visoki komisariat Združenih narodov za begunce opozarja na to, da si ne smemo več zatiskati oči pred tem dejstvom, hkrati pa poziva k odgovornosti ozaveščati o vojni proti beguncem na evropskih mejah. Sekretariat UNITED je od leta 1993 do danes dokumentiral okoli 11.000 primerov migrantov in prosilcev za azil, ki so umrli med poskusov vstopa v trdnjavo Evropo.

In kaj lahko storimo mi sami? Velik napredek je že miselni preskok v naših glavah, da se otresemo ksenofobije in nestrpnosti do pribežnikov in jim damo vsaj možnost, da se dokažejo, da so v resnici prav taki kot mi. Z eno razliko- da jim v življenju nista dana sreča in radost, da bi mirno živeli v svoji matični državi brez strahu za svoje življenje in življenja bližnjih. Za ostalo pa bo morala bolj učinkovito poskrbeti Evropa...

POSTANITE BOLJ STRPNI, IZA

"Shopping"

Včeraj sem enostavno rabila »shopping«. Ker res ni bilo stvari, ki me ne bi spravila ali v jezo ali v jok. Samo v smeh ne.

Take dneve najbolj sovražim. Ko čisto nič ni prav. In to zato, ker si sam tako neznosno naporen. In ker si tega nočeš priznati, te ob živce spravlja vsa širša in ožja okolica.

Skratka- potreben je bil »samotarski shopping«, brez prijateljic in njihovih odvečnih komentarjev, brez vsiljivih prodajalk. Samo jaz in »predmet poželenja«. Pravzaprav ničesar od tega, kar sem kupila, nisem nujno potrebovala. Ok, poletna oblekica za na plažo je res »cute« (to sta rekla še ati in mami, ki ponavadi moj stil pokritizirata), zbirka japonk se je povečala še za (nepotreben) par belih, tistega glossa tudi ne potrebujem nujno, ker sem dobila popolnega od Ane…

Ko danes gledam na moj včerajšnji pohod se sicer ne tolčem po glavi, priznam pa, da je bila to izguba tako dragocenega časa kot denarja. Predvsem čas bi lahko mnogo bolj racionalni in učinkovito porabila, če bi že včeraj odprla Ribičičevo knjigo o Evropskem pravu človekovih pravic, ne pa da sem si na vlaku le bežno ogledala njene platnice, ker so pač vpadljivo zelene barve. Ampak da ne bo pomote- knjiga je bila danes že v obdelavi, možgani so procesirali v vsej svoji moči in zbranosti (slaba vest pač) in skupaj smo prišli do spoznanja da je to definitivno ena izmed najboljših knjig iz študijske literature.

In kaj je nauk te zgodbe? Ne to, da imam novo oblekico, japonke, gloss. Grde misli, slaba volja, jeza, jok (kar tako) so izginili. Skoraj. Jutri bodo že popolnoma. Upam. No pravzaprav kar vem.

»Shopping« je zame izhod v sili, ko se pač ne morem pomiriti sama s sabo tako, da bi dan preživela v postelji pokrita čez glavo z odejo (sploh zdaj ne, ker je res že prevroče) ali pa svojih težav enostavno ne morem nikomur zaupati. Ker se drugih res ne tičejo. Po resnici povedano se včasih ne tičejo niti mene. Ampak ker še vedno rinem z glavo skozi zid je tako kot je. In mi ne preostane drugega kot »shopping«:-).

IMEJTE SE RADI, IZA

P.S.: Nisem razvajenka, ker si večino denarja prislužim sama.

...

Ni hujšega občutka od tesnobe, nemoči… Ko misli švigajo po glavi in se kar nočejo in nočejo ustaviti… In to boli. Saj veš- najbolj boli, če te v duši duši…

Zato vedi, da moraš biti na prvem mestu vedno in samo ti. In vedi, da nič ni bolj pomembno od tvoje sreče. In da je to še daleč od egoizma, ki je vse prej kot tvoja lastnost.

Vse tvoje odločitve podpiram, jih spoštujem, jim zaupam. In me ne skrbi. Več. Ker vem, da si na pravi poti. Ker veš, da je bilo že preveč hudo, da bi bilo lahko še huje.

Vse se zgodi z razlogom. In vse se reši ob svojem času. Potem se na nebu zariše mavrica. Kot v pravljici... In svet je lep(ši)....

Everything` s gonna be alright…

Vikend ob morju

Že nekaj časa načrtovan in težko pričakovan vikend je za nami.

Ob morju je tako ali tako vedno lepo, če si obdan s prijatelji pa je še toliko lepše...

Kot vsakič smo tudi tokrat obujali spomine na dneve, ki smo jih kot sošolci preživljali v tisti veliki rumeni zgradbi, ki se ji reče gimnazija. In se predvsem veliko smejali…

Medtem ko smo punce zagreto začele debato o anticelulitnih programih, najbolj hudih kopalkah, problemih v službi, faksu in naših sončkih, ki so ta vikend preživljali brez nas, a smo bile brez večjih skrbi, ker smo vedele, da jih kaj drugega kot nogomet ne more premamiti:-), sta onadva v miru pekla dobrote na žaru in razpravljala o čem drugem kot o nogometu:-).

Nič kreganja, malo kompliciranja, ogromno dobre volje in smeha. Kot da od mature ne bi preteklo že pet let. Brez dvoma bomo to še kdaj ponovili.

ČIM BOLJ PRIJETEN PONEDELJEK, IZA

Smrkci se vračajo

Končno se vračajo! Revivalu Nietov (malo izven konteksta, ampak na to je pač treba opomniti) sledijo tudi vsem poznani in priljubljeni kultni Smrkci. Smrkce je leta 1958 širnemu svetu predstavil belgijski risar Pierre Culliford, med leti 1981 in 1990 smo se ob njih zabavali v risankah Hannah Barbera, zdaj pa bodo dobili svoj čisto pravi film! Scenarij za filmsko različico smkastičnih Smrkcev bosta napisala David Stem in David Weiss, ki stojita tudi za uspešnicama Shrek in Shrek 2.

Komaj že čakam, da vidim, kaj je pri Smrkcih novega; se je v vseh teh teh letih Atasmrk kaj postaral, je Gargamel še vedno takšen zlobec, ki mu Azrael le slepo sledi, so Smrketini čeveljci še zmeraj tako živo rdeče barve, je morda edina ženska med Smrkci spremenila barvo las (čas bi že bil:-))… Hec. Res se bo luštno spraviti v kino in se zabavati ob njihovih prigodah. Nedvomno se bomo mi, ki smo zrasli ob Smrkcih, Biskvitkih in Snorčkih, z malo nostalgije spomnili časov, ko smo vsako nedeljo zjutraj nestrpno čakali na Živ- žav…

Občutek imam, da smo včasih otroci gledali lepše risanke od tistih, ki so na sporedu danes. Mogoče sem ob tem nekoliko pristranska, ampak zdi se mi, da Smrkcev po priljubljenosti še dolgo ne bo prehitela nobena druga risanka. Navsezadnje jih nismo oboževali le otroci, ampak so se jim radi nasmejali tudi naši starši. No, pa da ne bom tako kritična do vseh risank, ki se v teh časih vrtijo po tvju- odkrito priznam, da so Fifi in cvetličniki zakon. Tisti, ki imajo majhne otročke in tisti, ki so v sebi večni otroci, že vejo o čem govorim:-)…

Sem pa vseeno neskončno vesela, da se bodo Smrkci v vsem svojem sijaju predstavili tudi novi generaciji. In da ne pozabim- vse najboljše za 50. let »Les Schtroumpfs«!

LP, VEČNI OTROK

Njami...

Kot vsako sredo tudi to sončno dopoldne preživljam v službi. »Študentski službi« da ne bo pomote. Tista prava me ne mika preveč. Še. V pisarni je danes precej mirno, tisti ki so delali na »vrhu EU- ZDA« so utrujeni in olajšani, da je Bushev obisk za nami. In v tem mirnem, sproščenem ozračju se med delom s sodelavkami pogovarjamo o čem drugem kot o hrani… Pravkar smo prišle do sladic; katere imamo najraje, katere niso tako kalorične, katere se da »skup spacati« kar najhitreje in čimbolj enostavno, da ti ne poberejo vseh živcev, volje in energije… In da si potem ponosna, ker jo drugi pohvalijo. In si oddahneš, da znaš v kuhinji pripraviti še kaj več kot le pogreti mamino juho in speči sicer slastne palačinke…
Ker v gozdovih in vrtovih že pridno rastejo tiste prave, domače jagode vam bom prišepnila enostaven in zdrav recept za jogurtovo kremo z jagodami, ki vas bo v teh toplih dneh prijetno osvežila. In še to- porcija sladice vsebuje 340 kcal:-).

Za jogurtovo kremo z jagodami potrebujemo:
· 200 g polnomastne skute
· 250 g jogurta
· 200 g jagod
· 80 g akacijevega medu
· 2 žlici rjavega sladkorja
· 1 vanilijev sladkor
· ščepec cimeta

Priprava
Smetano čvrsto stepemo. V skledi gladko razmešamo skuto, jogurt, vanilijev sladkor in pol medu. Nazadnje nežno vmešamo stepeno sladko smetano.V skledi nežno zmešamo jagode in preostali med. V skodelici zmešamo rjavi sladkor in cimet.

Serviranje

V steklene kozarce razdelimo jagode z medom. Prelijemo jih s kremo in potresemo s sladkorno cimetovo mešanico. Jogurtova krema z jagodami bo še boljša, če jo pred serviranjem ohladimo. Skupaj z jagodami in medom lahko v skledi zmešamo še grobo zdrobljene mandljeve piškote.

Pojasnila

V tujini poznajo več vrst skute oziroma svežih sirov: bajtarski sir (angl. cottage chees), kremni sir (polnomastna skuta; angl. cream chees), maskarpone (ital. mascarpone), rikota (ital. ricotta) in scamorza (ital.), boursin, fromage frais in petit suisse (vse fr.) in drugi. Nekateri od naštetih so naprodaj tudi v naših trgovinah.
Rjavi sladkor je bolj zdrava, neprečiščena oblika sladkorja, ki pa vsebuje enako količino kalorij kot beli.

Različice

Jagode lahko nadomestimo z borovnicami, rdečim ribezom, višnjami iz kompota, malinami…

Opozorila

Jagodičevje se hitro kvari, zato sveže nabranega oziroma kupljenega porabimo čimprej. Nabiranje gozdnih sadežev deluje pomirjujoče in sproščajoče.

Zdravilni učinki
Borovnice, cimet, jogurt in med uvrščamo med varovalna živila, ki so za zdravje nadvse pomembna.
Že 225 gramov jogurta dnevno spodbuja nastajanje gama interferona, ki krepi imunski sistem.

Zanimivosti

Krava vsak dan poje 45 kilogramov trave.
Ime jogurt izvira iz turške besede jau-urt, ki v prevodu pomeni pikantno zgoščeno mleko. Sprva so ga pripravljali tako, da so mleku dodali ferment, ki so ga pridobivali iz ovčjega želodca.
Slovensko čebelarstvo ima nadvse spoštljivo tradicijo. Čebelar Anton Janša iz Radovljice je bil že v 18. stoletju eden vodilnih čebelarskih strokovnjakov. Cesar ga je povabil na Dunaj, kjer ga je imenoval za učitelja čebelarstva.

Vir:

- dopolnjen recept jogurtova krema z borovnicami iz knjige Sladke pregrehe, Iz moje kuhinje, Döpp, Elisabeth, Willrich, Christian, Rebbe, Jörn; Mladinska knjiga Založba, Ljubljana 2007
- fotografija Bischof Tanja & Harry, Studio L’Eveque

PA DOBER TEK, IZA

Nogomet, Nizozemska in še kaj...

Nogomet res ni moj najljubši šport, toda v obdobju, ko je tudi naše stanovanje zajela strast do »najpomembnejše postranske stvari v življenju«, se mu pač ni mogoče izogniti.

Tako sem se včeraj udobno namestila pred tv, ko sta igrali Nizozemska in Italija. Da ne bo pomote- pri nas doma nismo fanatični navijači, pač pa spremljamo aktualno dogajanje tudi na športnem področju (čeprav tudi Bushevega prihoda v Slovenijo nismo zamudili). V hokeju tako navijamo za Kanado, na Euru 2008 v nogometu pa bomo stiskali pesti za Nizozemsko. Saj po pravici povedano mi je čisto vseeno, kdo bo prvak. Boljši pač… Za Nizozemce navijam (če se temu sploh lahko reče navijanje) predvsem zaradi simpatij do njihove domovine. In ker njihovi igralci sploh ne zgledajo slabo… Čeprav so Švedi še boljši…

Na Nizozemskem, natančneje v Amsterdamu, sem bila samo enkrat in še to povsem kratek čas, ker v tistem tednu, ki sem ga preživela pri zelo prijazni družini v Luksemburgu, enostavno ni bilo več časa za potepanje po Beneluksu. Ampak to je bilo dovolj, da se mi je ta izrazito nižinska država, kjer tretjina ozemlja leži na ravni morske gladine ali pod njo, v hipu prikupila. V spominu so mi ostali mlini na veter, cokli, veliki most v Rotterdamu, slastni siri, tulipani, trume kolesarjev, izredno čistoča mesta, domačini so prijazni in odlično govorijo angleško. … Coffee shop je takrat pač odpadel…

Skratka- rada bi se šla še kdaj, v prijetni družbi, potepat tja, ker je še precej zanimivega za videti in doživeti… In pri tem ne mislim na nič takega, kar bi bilo v kakršni koli zvezi z nogometom. Čeprav je čisto super, da so včeraj slavili »tulipani« …

NOGOMETNI POZDRAVČEK:-), IZA

P.S.: Mami vse najboljše!!!

O dobrih vilah...

Otroke imam zelo rada. Tudi zato sem, ko mi le čas dopušča, z največjim veseljem varuška majhnima punčkama, ki sta najbolj srečni, kadar jima prebiram pravljice. Ampak ne kar katere koli. Punčki imata najraje tiste o princeskah in princih, ki potem »srečno živijo vse do konca svojih dni« in o čarobnih vilah, ki bivajo nekatere v povsem običajih hiškah ob gozdu, druge v cvetih cvetlic… In potem se igrata, da sta vili. Pravzaprav si to želita postati. Ker imajo dobre vile najlepše oblekice, znajo leteti in izpolnijo prav vse želje…

Sama nisem nikoli sanjala o tem, da bi postala dobra vila, ki s čarobno paličico spreminja svet na boljše in to kar vse povprek. Sem si pa vedno želela, da bi ljudem, ki jim v življenje nista dani taka sreča in radost kot meni, da lahko počnem stvari, ki me veselijo, osrečujejo in delajo še bolj živo, omogočila, da bi lahko to užili vsaj za trenutek, saj vem, da bi znali to doživetje ceniti mnogo bolj ga znam morda jaz. Ampak ker tega niti s sodobno, vsemogočno, in dan za dnem bolj napredujočo tehnologijo ni mogoče udejanjiti mi ostane, da poskušam gledati na ta nori, divji, čedalje bolj bipolaren svet, z veliko mero optimizma v upanju, da obstajajo ljudje, ki jim je mar zate, da obstajajo taki, ki bi si upali dati zate roko v ogenj, čeprav bi se morda opekli, da so med nami ljudje, ki resnično mislijo tisto, kar rečejo in se ne pretvarjajo…

Edino, kar si pravzaprav želim je, da bi bili ljudje, ki jih imam neskončno rada srečni in zadovoljni, nasmejani, polni novih, norih idej. In vem, da lahko taki postanejo tudi po zaslugi mojih bolj strpnih, razumevajočih, nepričakovanih in včasih tudi popustljivih dejanj in izrečenih besed. Dejstvo, da pač svet že v svojem izvoru ni lep, še ne pomeni, da ga ljudje ne moremo spremeniti na bolje. A brez veliko energije, truda in še več volje to pač ne gre….

Ne smejim se stvarem, ki niso smešne, ne delim objemov in poljubov kar vse naokrog. Sem pač taka. Izbirčna? Ne trdim, da želim biti najbolj super hčerka, sestra, prijateljica, ki zna prisluhniti prav vsaki, še tako banalno nepomembni zadevi, ker taka že po svoji naravi nisem. Želim pa vsak večer zaspati z mislijo, da je mogoče kakšna moja beseda, morda že hvala ali pa prosim, povsem nezaveden nasmešek na ustnicah, objem, ki si ga najmanj pričakoval in poljub dotični osebi, polepšal povsem navaden dan. Kot mavrica, ki se pokaže ob redkih, a tudi zato toliko bolj čarobnih trenutkih…

In tako se vedno znova, žal brez uspeha, trudim punčkama približati še kakšno drugo pravljico, npr. tisto o treh prašičkih. Pa jima sploh ni všeč. Pa nič zato- čeprav obožujeta pravljice, ki meni nikoli niso bile najljubše, sta moji mali mavrici, ki še predobro vesta, kako me je najlažje spraviti v smeh…

ČIM VEČ MAVRIC, IZA

Ne samo o Seksu v mestu...

S prijateljico, ki je "čisto malo" obsedena z nadaljevanko Seks v mestu (gleda že tretje ponovitve omenjene serije, dogodke iz svojega življenja pogosto povezuje s tistimi v seriji in poskuša na podoben način reševati tudi svoje zapletene življenjske situacije), sva bili na težko pričakovani predpremieri istoimenskega filma. In če greš gledat film Seks v mestu se pač oblečeš temu primerno; poletna oblekica in res hudo prikupni čevljčki so bili kot nalašč za to priložnost, čeprav sva na koncu morali priznati, da sva morda vso stvar vzeli malce preveč resno glede na to, da so bili ostali obiskovalci v večini oblečeni povsem casual… Kakorkoli- če zanemarim dejstvo, da sva se iz prestolnice v knežje mesto vozili v najhujši sopari, nalivu, neverjetni gneči na cesti ter tako potrebovali za vso pot debeli dve uri, sva nazadnje vendarle prispeli do 13. vrste v niti ne povsem polni kino dvorani. In šov se je začel…

Zabavali sva se in si tudi sami želeli norih Carriejinih in Samanthinih stylingov, Charlottine družinska idile, Mirandine kariere, si obljubili, da bova tudi potem, ko najina obraza ne bosta več brez gubic in bo treba doma postoriti še kaj več kot pospraviti samo svoje stvari, vseeno našli čas za druženje v prijetnem lokalu, v gledališču... Tako kot one. Čutiti je bilo, da si je vsaka od naju, ki se poznava v dno duše, zaželela, da občutek, ko je med pravimi prijatelji tudi tišina lahko prijetna, nikdar ne izgine.

Vem da si je ona po koncu filma zaželela le eno- da bi v bližnji prihodnosti našla takšno srečo kot jo je Carrie z Živino. In vem tudi to, da si jo želi najti ob nekom, ki ni »njen« Živina. Ker ve, da »njen« Živina nikoli ni bil samo njen in najverjetneje tudi nikoli ne bo. Ker ve, da ob njem ne more biti srečna. Vsaj na dolgi rok ne. Ker tisti kanček sreče, ki je v njej, ko je ob njem, izgine v hipu, ko odide, ko zapre vrata njegovega stanovanja. In potem je sama. A se z vsemi močmi trudi iti naprej…In vem da ona ve, da si želim Mirandine odločnosti. Prav tako kot ve, da sem našla svojo srečo ob nekom, ki je tako poseben kot sem posebna jaz, mi zna prisluhniti in me podpira v stvareh, ki so moj mali svet. Tako kot jaz diham in stiskam pesti za njegove sanje, ker sem ob njem našla to, kar sem si vedno le skrito želela…

Film sam po sebi ni noben presežek. Applov MacBook, kreacije Vivienne Westwood in Guccija, Fashion Week v New Yorku ipd. bili prisotni že ves čas serije, tako da- še enkrat sijajno izkoriščeno (prikrito) oglaševanje. Film le še potrdi, da nič v življenju ni nemogoče in da je za vsakogar tu na Zemlji prostor, da najde svoj košček sreče… In midve sva jo. Ona v njegovih očeh, kadar gledajo le njo, jaz ob njem takem kot je… Kot prijateljici pa sva že zdavnaj pred ogledom filma ugotovili, da je sreča v tem, da nama pogledi povedo več kot besede in da četudi je vožnja z avtom iz naše prestolnice do prelepega knežjega mesta lahko presneto dolga in naporna, v njej uživava prav vsako sekundo. Ker je prijetno in zabavno, kadar sva skupaj. Pa četudi samo ravnava lase druga drugi, pečeva lazanjo, pomirjava čevlje, za katere že ob pogledu na ceno veva, da jih ne bova kupili … Tisto v čemer se lahko primerjava s Carrie, Samantho, Charlotte in Mirando je najino prijateljstvo, z gotovostjo pa si upam trditi, da nobena od naju na telefonski tajnici ne bo pustila sporočila, ki bi se glasilo: »Ni me doma, so pa moji čevlji. Pustite jim sporočilo.«

LP, IZA

Intro

Ideja, da začnem pisati blog je v meni živela že dlje časa, ampak ob vseh stvareh, ki me stalno okupirajo nekako ni bilo ne prave želje, še manj pa volje, da se lotim česa takega…

Sedaj pa- nekako mi je uspelo narediti še zadnjega »trojčka« na faksu in verjetno v življenju nasploh, ker si kar ne morem predstavljati, kako bi v mojem drobnem telesu raslo in bilo troje srčec; študentsko delo na enem od uradov vlade mi vzame ravno prav časa, da lahko v življenju počnem bolj ali manj tisto, kar me resnično veseli in poviša moj srčni utrip. Tako že komaj čakam, da ko se temperature dvignejo čez 30°C, s T. spet »zbeživa« na morje, daleč stran od ponorelega mestnega vrveža, od koder sva se sicer pred dobrim tednom šele vrnila, ampak bilo je tako zabavno in nepozabno potepanje, da obema zasijejo oči ob pogledu na prikupne slike, ki sva jih posnela…

Torej- kar sledi v nadaljevanju je blog malo drugačne študentke, ki svoje misli, sanje, občutja, pa tudi povsem vsakdanje pripetljaje in zdrahe, najlažje izraža na papirju (oziroma v tem primeru v elektronski obliki). Ker papir ne tarna in ne kljubuje, če mu kaj ni všeč, ampak je modro tiho in pusti tistemu, ki ga uporablja kot medij, da sam presodi svoje delo… Tako kot majhna ribica, ki resnično popestri reklamni kozarec, po mojem mnenju v tem trenutku najbolj popularne in medijsko prepoznavne brezalkoholne pijače v naši državici (pijače mladosti), ki pravi, da so ribe pametne in zato bolj malo govorijo… Tega bi se včasih morali držati tudi ljudje pa čeprav je pravica do svobode izražanja ena od temeljnih človekovih pravic ne le v slovenski, temveč tudi v ustavah drugih držav…

LP, IZA