Ko hodiš...

Od mojega rojstnega dne je minilo že natanko triindvajset dni tako da sem bila danes resnično presenečena in obenem neskončno vesela, ko sta me poklicali moji dve najljubši punčki in mi potiho, s prikupnim otroškim glaskom za rojstni dan zašepetali v telefonsko slušalko meni najljubšo misel pesnika, ki ga resnično cenim. In se mi potem še opravičili, ker sta tako pozni s čestitko, da sta bili pač nam morju, kjer je bilo res super, ker sta lahko čofotali po vodi, ki je še vedno presneto slana, delali gradove z mivko in zvečer za nagrado, ker sta bili pridni, dobili kepico vanilijevega sladoleda. Ampak samo vanilijevega, ker drugega ne marata… In me še enkrat spomnili, da je res tako malo, čisto malo treba, da že tako lep, brezskrben in sončen počitniški dan postane še lepši...

In da ne pozabim na misel-

»Ko hodiš,

pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič

do krova in pravega kova

poskusi:

vnovič

in zopet

in znova. » (Tone Pavček)

ČIM VEČ SREČNIH KONCEV.

NEKJE SEM SLIŠALA, DA ČE KONEC NI SREČEN POTEM TO SPLOH NI KONEC...

LP, IZA