Otroke imam zelo rada. Tudi zato sem, ko mi le čas dopušča, z največjim veseljem varuška majhnima punčkama, ki sta najbolj srečni, kadar jima prebiram pravljice. Ampak ne kar katere koli. Punčki imata najraje tiste o princeskah in princih, ki potem »srečno živijo vse do konca svojih dni« in o čarobnih vilah, ki bivajo nekatere v povsem običajih hiškah ob gozdu, druge v cvetih cvetlic… In potem se igrata, da sta vili. Pravzaprav si to želita postati. Ker imajo dobre vile najlepše oblekice, znajo leteti in izpolnijo prav vse želje…
Sama nisem nikoli sanjala o tem, da bi postala dobra vila, ki s čarobno paličico spreminja svet na boljše in to kar vse povprek. Sem si pa vedno želela, da bi ljudem, ki jim v življenje nista dani taka sreča in radost kot meni, da lahko počnem stvari, ki me veselijo, osrečujejo in delajo še bolj živo, omogočila, da bi lahko to užili vsaj za trenutek, saj vem, da bi znali to doživetje ceniti mnogo bolj ga znam morda jaz. Ampak ker tega niti s sodobno, vsemogočno, in dan za dnem bolj napredujočo tehnologijo ni mogoče udejanjiti mi ostane, da poskušam gledati na ta nori, divji, čedalje bolj bipolaren svet, z veliko mero optimizma v upanju, da obstajajo ljudje, ki jim je mar zate, da obstajajo taki, ki bi si upali dati zate roko v ogenj, čeprav bi se morda opekli, da so med nami ljudje, ki resnično mislijo tisto, kar rečejo in se ne pretvarjajo…
Edino, kar si pravzaprav želim je, da bi bili ljudje, ki jih imam neskončno rada srečni in zadovoljni, nasmejani, polni novih, norih idej. In vem, da lahko taki postanejo tudi po zaslugi mojih bolj strpnih, razumevajočih, nepričakovanih in včasih tudi popustljivih dejanj in izrečenih besed. Dejstvo, da pač svet že v svojem izvoru ni lep, še ne pomeni, da ga ljudje ne moremo spremeniti na bolje. A brez veliko energije, truda in še več volje to pač ne gre….
Ne smejim se stvarem, ki niso smešne, ne delim objemov in poljubov kar vse naokrog. Sem pač taka. Izbirčna? Ne trdim, da želim biti najbolj super hčerka, sestra, prijateljica, ki zna prisluhniti prav vsaki, še tako banalno nepomembni zadevi, ker taka že po svoji naravi nisem. Želim pa vsak večer zaspati z mislijo, da je mogoče kakšna moja beseda, morda že hvala ali pa prosim, povsem nezaveden nasmešek na ustnicah, objem, ki si ga najmanj pričakoval in poljub dotični osebi, polepšal povsem navaden dan. Kot mavrica, ki se pokaže ob redkih, a tudi zato toliko bolj čarobnih trenutkih…
In tako se vedno znova, žal brez uspeha, trudim punčkama približati še kakšno drugo pravljico, npr. tisto o treh prašičkih. Pa jima sploh ni všeč. Pa nič zato- čeprav obožujeta pravljice, ki meni nikoli niso bile najljubše, sta moji mali mavrici, ki še predobro vesta, kako me je najlažje spraviti v smeh…
Ni komentarjev:
Objavite komentar