S prijateljico, ki je "čisto malo" obsedena z nadaljevanko Seks v mestu (gleda že tretje ponovitve omenjene serije, dogodke iz svojega življenja pogosto povezuje s tistimi v seriji in poskuša na podoben način reševati tudi svoje zapletene življenjske situacije), sva bili na težko pričakovani predpremieri istoimenskega filma. In če greš gledat film Seks v mestu se pač oblečeš temu primerno; poletna oblekica in res hudo prikupni čevljčki so bili kot nalašč za to priložnost, čeprav sva na koncu morali priznati, da sva morda vso stvar vzeli malce preveč resno glede na to, da so bili ostali obiskovalci v večini oblečeni povsem casual… Kakorkoli- če zanemarim dejstvo, da sva se iz prestolnice v knežje mesto vozili v najhujši sopari, nalivu, neverjetni gneči na cesti ter tako potrebovali za vso pot debeli dve uri, sva nazadnje vendarle prispeli do 13. vrste v niti ne povsem polni kino dvorani. In šov se je začel…
Zabavali sva se in si tudi sami želeli norih Carriejinih in Samanthinih stylingov, Charlottine družinska idile, Mirandine kariere, si obljubili, da bova tudi potem, ko najina obraza ne bosta več brez gubic in bo treba doma postoriti še kaj več kot pospraviti samo svoje stvari, vseeno našli čas za druženje v prijetnem lokalu, v gledališču... Tako kot one. Čutiti je bilo, da si je vsaka od naju, ki se poznava v dno duše, zaželela, da občutek, ko je med pravimi prijatelji tudi tišina lahko prijetna, nikdar ne izgine.
Vem da si je ona po koncu filma zaželela le eno- da bi v bližnji prihodnosti našla takšno srečo kot jo je Carrie z Živino. In vem tudi to, da si jo želi najti ob nekom, ki ni »njen« Živina. Ker ve, da »njen« Živina nikoli ni bil samo njen in najverjetneje tudi nikoli ne bo. Ker ve, da ob njem ne more biti srečna. Vsaj na dolgi rok ne. Ker tisti kanček sreče, ki je v njej, ko je ob njem, izgine v hipu, ko odide, ko zapre vrata njegovega stanovanja. In potem je sama. A se z vsemi močmi trudi iti naprej…In vem da ona ve, da si želim Mirandine odločnosti. Prav tako kot ve, da sem našla svojo srečo ob nekom, ki je tako poseben kot sem posebna jaz, mi zna prisluhniti in me podpira v stvareh, ki so moj mali svet. Tako kot jaz diham in stiskam pesti za njegove sanje, ker sem ob njem našla to, kar sem si vedno le skrito želela…
Film sam po sebi ni noben presežek. Applov MacBook, kreacije Vivienne Westwood in Guccija, Fashion Week v New Yorku ipd. bili prisotni že ves čas serije, tako da- še enkrat sijajno izkoriščeno (prikrito) oglaševanje. Film le še potrdi, da nič v življenju ni nemogoče in da je za vsakogar tu na Zemlji prostor, da najde svoj košček sreče… In midve sva jo. Ona v njegovih očeh, kadar gledajo le njo, jaz ob njem takem kot je… Kot prijateljici pa sva že zdavnaj pred ogledom filma ugotovili, da je sreča v tem, da nama pogledi povedo več kot besede in da četudi je vožnja z avtom iz naše prestolnice do prelepega knežjega mesta lahko presneto dolga in naporna, v njej uživava prav vsako sekundo. Ker je prijetno in zabavno, kadar sva skupaj. Pa četudi samo ravnava lase druga drugi, pečeva lazanjo, pomirjava čevlje, za katere že ob pogledu na ceno veva, da jih ne bova kupili … Tisto v čemer se lahko primerjava s Carrie, Samantho, Charlotte in Mirando je najino prijateljstvo, z gotovostjo pa si upam trditi, da nobena od naju na telefonski tajnici ne bo pustila sporočila, ki bi se glasilo: »Ni me doma, so pa moji čevlji. Pustite jim sporočilo.«
LP, IZA
Ni komentarjev:
Objavite komentar