Približuje se dan, ko bomo rezljali buče. Tako tiste velike kot tiste malo manjše. Super. Že vidim, kako se bom spet, kot že nekaj let zapored, z gromozanskim nožem spravila nad ubogo bučo. Upam, da mi letos kdo priskoči na pomoč… Z nožem nisem ravno najbolj spretna, pač ni moje najljubše orožje, kakšna ureznina mi ne uide, je pa prav fascinantno koliko energije je potrebno, da tista velika oranžno rumena buča, ki jo niti dvigniti ne morem, postane podobna neki figuri.
Mojih buč se nihče ne prestraši, moje buče in bučke nimajo tistega strašljivega pogleda. Ne vem zakaj bi ga imele, če se še sama ne znam tako spačiti, da bi kdo gojil silno strahospoštovanje od mene. Mojim bučam in bučkam se, ko se zvečeri, v soji svečk prav prijazno zasvetijo oči. Tako prijazno, da te ni ne strah teme, ki se vije zunaj, ne noči, ne bližajočih se mrzlih zimskih dni.
Skratka- buče in bučke so zakon. V nasprotju z raznimi čudaškimi žuri za staro in mlado, ki jih v zadnjem času tudi pri nas, precej množično, prirejajo na zadnji oktobrski večer. Na tako imenovano »noč čarovnic« ali halloween. Še ena, sicer marketinško povsem dodelana, posledica globalizacije in amerikanizacije. Američani, našemljeni v bolj ali manj bizarne kostume, na ta dan množično rovarijo po mestih in se zabavajo. Pa saj ni s tem prav nič narobe, le meni osebno se ne zdi potrebno delati ves ta cirkus in rompompom v naši ljubi deželici pod Alpami, kjer to počnemo za pusta. Kakorkoli že, nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, ampak res ne rabimo kakšnih posebnih razlogov za druženje in dobro voljo. Ali pač?
Marsikdo ne ve, da je »noč čarovnic«, ki nastopi na predvečer dneva vseh svetih, k nam prišla od potomcev Keltov. V tej noči naj bi duhovi, ostala magična bitja in energije lahko stopili v stik z našim svetom. Noč čarovnic je noč škratov, vil, vampirjev, volkodlakov in po imenu sodeč tudi čarovnic in čarovnikov. Prav pojmovanje čarovnic je bilo dolga stoletja pod vplivom preganjanje in uničevanje teh modrih žensk, ki so bile v večini sposobne zdravilke, ki so se znale vstopiti v svet duhov in pospremiti duše umrlih na oni svet.
Kje bom že preživela to vse bolj slavno »noč čarovnic« ne vem. Vem le to, da bom na ta večer, v družbi tistih, ki radi rezljamo buče ne le zato, ker se to za ta »praznik« spodobi in je »in«. In še nekaj vem- to, da bom na ta večer še posebej pozorno zrla v nebo, ker vem, da mi bo od tam pomežiknilo nekaj prav posebnih zvezdic v znak, da so še vedno tu, le malo dlje stran, od koder pazijo name in na tiste, ki jih nikdar niso prenehali imeti radi.
LP, IZA
Ni komentarjev:
Objavite komentar