Ljudje stremimo k temu, da bi se približali nekemu »idealu«, nečemu, kar meji na »popolnost«. »Popolne« postave moških in žensk na naslovnicah najbolj branih in priljubljenih revij, »idealni« nasmeški mimoidočih na ulici (četudi umetno narejeni), »popolna« kombinacija oblačil za vsako priložnost (za koncert kvarteta Godalika v dvorani Grand hotela Union ali piknik ob Kolpi), »tip top« frizura v prav vsakem vremenu, »najbolj iskana« torbici priznane modne oblikovalke, barva katere se do »popolnosti« ujema z lakom nohtov, v tem hipu »najbolj oh in sploh« avto v garaži …Vsi bi to, kajne?
Vsi bi se radi dobro naspani prebudili v prelep sončen dan, se z veseljem odpravili v šolo, na faks, v službo, tam z vso predanostjo in delovnim elanom opravili obveznosti, v miru spili kavo in pojedli malico z najljubšo prijateljico… Vsi bi dali prav vse na tem svetu, da bi dan potekal kar se da mirno, brez večjih nevšečnosti, glavobola, skrbi, solz in solzic… Da bi se zvečer ulegli v postelji in se po glavi ne bi podila še 1001 stvar…
Ampak idealov ni, razen tistih umetno ustvarjenih pred bliskavicami fotoaparatov, in ti ne štejejo. Idealni človek sodobne, potrošniško naravnane družbe ne obstaja. Povsem banalen primer- res mi lahko frizerka napravi prav super frizuro, a takoj naslednji dan ne bo niti približno več tako super. Noč in premetavanje iz leve na desno naredita svoje. In tako bom naslednje jutro, kot večino drugih, prav nič kaj »idealna«, ampak malce skuštrana hodila naokrog. Morda bom kakšen dan poleg črne jakne in za odtenek drugačno črnih čevljev izbrala tiste, malo preveč sprane temno rjave hlače, ki bi jih morala že zdavnaj vreči proč, jih kombinirala z živo zelenim puloverjem, kar bi modni kritiki, ki do »popolnosti« poznajo modni trende, označili za alarmantno stanje. In bom »popolnoma out«. Pa kaj. Bom preživela. V življenju so še hujše stvari…-
Vsake toliko časa pride obdobje, ko gre kaj narobe. Ali gre narobe hkrati kar več stvari. Takrat kakšna solzica ne uide. Potem preteče nekaj dni in noči. Dolgih noči. Vmes še zdaleč ni vse »popolno« in »idealno«. Stvari se ne postavijo nazaj na svoje mesto same po sebi. Trud in volja sta tista, ki držita telo in duha pokonci…In vera v to, da bo vse ok.
Nisem popolna, idealna. Priznam pa, da težim k temu, da bi stvari, ki se jih lotim, naredila, najbolje kot znam. Delala sem napake, kdo jih ni. Ko je Bob Dylan izjavil, da je treba vse, kar je bilo v preteklosti najboljše vzeli s sabo v prihodnost, kar je bilo slabega pa pustiti tam, je črpal tako kot vsak izmed nas iz lastnih izkušenj.
In iz svojih izkušenj danes vem, da mavrice ni brez dežja. In vem, da je zame tu moj »košček neba«, ki se zaiskri drugače in me začara na tako edinstven način, da je vse kar hočem in si iz srca želim, da se iskri in iskri in iskri… Za vedno… Ker je moj »košček neba« vse, kar šteje. Če hočete- moj ideal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar