O miru

Vse, kar si povprečen človek sodobne družbe zaželi po napornem delovnem dnevu, je malo, čisto malo miru. Da se pač sproščeno zlekne v svoj najljubši naslonjač, gre na sprehod, uživa ob kavi in ne misli na nič. Oziroma to vsaj poskuša. V množici obveznosti, ki nas okupirajo iz dneva v dan in nekaterim še ponoči kratijo dragocen spanec, je tistih nekaj trenutkov, ki si jih lahko privoščimo samo zase postalo že prava vrednota. In tolikokrat slišan stavek, verjetno ne le pri nas doma: » A mi lahko daš vsaj pet minut miru!«, je nekaj najbolj iskrenega, kar izrečemo in si zaželimo prav vsak dan.

Beseda mir pa ima tudi drug pomen. Je oznaka za družbeno stanje, ki vlada v državi ali med različnimi državami. In prav mir v tem pomenu besede, je bil v preteklosti (blago)stanje, po katerem so hrepeneli in za katerega so prosili ljudje iz vseh delov sveta. Tudi na naših, balkanskih tleh, je gorela želja, da bi se zakopale bojne sekire, da bi jutrišnji dež vendarle opral in očistil zemljo, premočeno od krvi. Tako pričakovan in željen mir je bil je sinonim za čas, ko so ljudje, prizadeti in skrušeni od vojnih grozot, svoja življenja počasi, kot koščke sestavljanke, vztrajno in v upanju na boljši jutri, začeli graditi na novo.

Nobelova nagrada za mir je častno priznanje osebi, ki je s svojimi izjemnimi dejanji, prizadevanji, pozivanju k mirnem reševanju sporov, pripomogla k izboljšanju mednarodnih razmer v svetu. Letošnji nagrajenec omenjene nagrade, nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari, je nagrado prejel zaradi njegovega pomembnega prispevka pri reševanju mednarodnih sporov na več celinah skozi obdobje več kot treh desetletij, saj so njegova prizadevanja prispevala k mirnejšemu svetu in »bratstvu med narodi« v duhu Alfreda Nobela. Na Balkanu je prvič posredoval leta 1999, ko je kot predstavnik EU-ja skupaj z nekdanjim ruskim premierjem Černomirdinom prepričal takratnega jugoslovanskega predsednika Miloševića, da je sprejel pogoje zveze Nato, s čimer so se končali letalski napadi na Jugoslavijo. Balkan ga je zaposloval tudi lani, ko se je podal na (za mnoge) »misijo nemogoče« in s posredovanjem pri pogajanjih skušal zbližati stališča Srbije in kosovskih Albancev glede prihodnjega statusa Kosova. Oblikoval je načrt za nadzorovano neodvisnost Kosova s široko avtonomijo za kosovske Srbe, ki pa sta ga Srbija in Rusija zavrnili.

Zanimivo kajne, kako skozi čas spreminja pomen posameznih pojmov… In le želimo si lahko, da bo mir ostala vrednota tako v enem kot v drugem prej opisanem pomenu besede...

MIREN TOREK, IZA