»Včasih pomislim kako bi bilo,
če bi nad mano svetilo drugo nebo,
če bi me grelo sonce z drugega sveta,
če bi bila sama nekje, kjer me nihče ne pozna…«
(Gušti in Polona: Tukaj in zdaj)
Grem nekam, kjer bom plavala, se potapljala, poležavala, brala povsem običajne knjige, iskala polžke na skalah in školjke v pesku. Grem nekam, kjer me bodo zjutraj prebudili nežni sončni žarki in zvečer uspaval prijetno svež veter. Grem nekam, kjer se bom (no, upam vsaj) spočila v pravem pomenu besede in očistila misli vsega nepotrebnega, kar se je nabralo čez leto in krade dragocen prostor drugim, pomembnejšim in lepšim stvarem…
Vem da bom po parih dneh pogrešala zvok tipkovnice in tiskalnika, večerni čvek s T., M., D., J.... v pub-u, dolge pogovore po telefonu s K. in N., hrup parkirišča pred blokom (ki ga sicer iz dna duše sovražim, kadar me zbudi iz zanimivih sanj, kakršne sem sanjala to noč)… Pač običajne stvari, ki jih počnem s tistimi, ki so mi najbližje. Ampak se že veselim dni, ko bom sama s seboj, z mojo malo sestrico (ki je višja od mene) in tistima, zaradi katerih sem taka, kakršna pač sem in kakršno me poznate. In ko se vrnem, pokažem kakšno zanimivo fotko. Mogoče...
Carpe diem, IZA
Ni komentarjev:
Objavite komentar