O lenarjenju...

Malo več kot en teden je minil od mojega zadnjega izpita. Skrajni čas je že bil, da se je to najbolj bedno in neprijazno obdobje v šolskem letu končalo. Še preden sem si nakopala ta izpit, ki prvotno niti ni bil v planu in je bil bolj izziv kot resna namera (zakaj ne bi pač še malo mučila svojega telesa in duha, hja malo mazohista se vendarle skriva v meni, priznam), sem sama sebi zabičala, da potem pa res ne bom počela ničesar. Absolutno ničesar. Vse kar sem si želela je bilo spanje, tja do desete, najmanj in lenarjenje. Veliko lenarjenja. Ker sem med letom že čisto pozabila, kaj to je. Nobenih knjig, pogovorov o faksu, samo jaz in moj alter ego.

No, že po slabih dveh dneh mi je bilo tako neznosno dolgčas, da bi bila najbolj srečna če bi lahko vsaj za trenutek stopila iz svoje kože in se od tam kresnila po glavi tako močno, da bi me prizemljilo tja od koder me je odzemljilo, po glavi pa so rojile tiste res skrajno filozofske misli o večnosti, smislu življenja, sreči, o tem kaj pravzaprav počnemo na tem svetu… Konec. Odločitev, da se znova malo socializiram je bila več kot dobrodošla, a po enem tednu početja nič ugotavljam da: kofetkanje ni hobi zame; tistih malo majceno promila alkohola v krvi čez vikend nikakor ne škoduje; bi se morala večkrat usesti na kolo in odpeljati v kakšen klanec, da tam vržem iz sebe negativno energijo, ne pa da se znašam nad tistimi, ki z njo nimajo praktično nobene zveze; me topli sončni žarki še vedno (in povsod) spravijo v dobro voljo; da sem vesela, da obstajajo taki, ki me ne oklofotajo, kadar sem neznosno tečna, ampak se mi samo smejijo in si mislijo svoje (da pač nisem med tistimi, ki bi jih uvrstili kategorijo z oznako popolnoma normalni); je singstar- žur nekaj najbolj zabavnega in smešnega in ga bo treba pogosteje prakticirati (»singstar connects people«).

Po napornih dnevih, ko je vsega preveč, ko po glavi taka 1001 misel, se je res najbolje umakniti iz ponorelega sveta, se za trenutek potopiti vase in poiskati v sebi nekaj kar te žene naprej. In potem uživati v prav vsakem prostem trenutku, ki je na voljo… Nedvomno smo ljudje nek omejen čas sami sebi dovolj, a vseeno rabimo te naše bubite in bibite (prijatelje pač), da se skupaj smejimo in jokamo, rečemo kakšno vzpodbudno, da gre lažje, gremo skupaj v maškare, ližemo sladoled, jemo pice ob najbolj nemogočih urah, se veselimo drug za drugega… Vse to zato, ker se imamo preprosto radi.

LP, IZA