Hruškov kolač

Indijansko poletje, ki nas je, resnici na ljubo, razvajalo kar malce nepričakovano dolgo, se več kot očitno izteka. In če gre verjeti napovedim naših vremenarjev, nam očitno maha v slovo tudi jesen, ki pa se pravzaprav sploh še ni začela. Več kot očitno je, da ljudje našemu ljubemu modro-zelenemu planetu nalagamo pretežka bremena, tako da nam Zemlja »usluge« vrača s tem, da postopoma, a nič manj izrazito briše meje med letnimi časi. To pa mi ni niti najmanj všeč. Sploh ker imam resnično rada jesen in vse kar le-ta prinaša s seboj. Živopisano listje, ki šumi pod nogami, kostanj, ki prav sramežljivo zapušča svoje domovanje v bodicah, tople jesenske žarke, ki pronicajo skozi drevje...

Skratka, zjutraj sem se počasi skobacala iz postelje in že ob pogledu skozi okno mi je bilo jasno, da je dan kot ustvarjen za poležavanje in branje kakšne zanimive knjige. Pa sem raje počela nekaj drugega, malo bolj koristnega. Ker že od nekdaj rada kuham, čeprav res le zelenjavne jedi, še raje pa pečem pecivo, sem se odločila, da pripravim hruškov kolač in z njim presenetim svoje domače, obenem zmanjšam zaloge hrušk, ki se bohotijo v košari s sadjem. Po dobri uri "packanja" v kuhinji moram priznati, da je pecivo slastno in ga bom nedvomno še kdaj pripravila tudi s kakšnim drugim sezonskim sadjem, saj je ne samo enostavno za pripravo, tudi posode se ne umaže veliko, kar je le še dodatna bonus točka:-).

Za današnji kuharski dan lahko tako nič kaj skromno zatrdim, da je uspel. Ne dvomim, da bo jutri od kolača ostala le še prazna posoda, tako da mi ne preostane drugega kot da kuharsko vnemo izkoristim še za pripravo česa drugega. Tiste sirove krogljice mi že od včeraj dišijo…Mmmm...

Drugače ne znam

Nasmehnem se. Čeprav se najbrž še nekaj dni ne bom privadila na dejstvo, da je enomesečnega počitka ob morju nepreklicno konec in me doma čaka še kakšno bolj ali manj pomembno opravilo kot naložba za v prihodnost, me pomirja zavest, da sva ta čas bivanja v zares prijetnem obmorskem letovišču, privlačnem za mlado in malo manj mlado, izkoristila najbolje kot se je dalo. Vreme je bilo sanjsko, po najinih začetnih težavicah z zdravjem pa je tudi vse ostalo steklo po planu. Nepozabno. Tako prav ta trenutek čutim tisti rahel vetrič, ki piha iz morje in hladi od sonce pregreto kožo, prav tako kot slišim zares sproščujoče šumenje valov. Čarobno. In čeprav prav zdaj sedim za računalnikom in ne na terasi, sem ko zaprem oči prav tam. Zrem nad modro morje in otoke, ki se kot gore bohotijo v njem, pogled mi za hip postane ob zanimivo pisanih pastelnih barvah, ki jih ponuja nebo ob poletnih večerih, ko sonce luni počasi prepušča svoj prostor tam gori med zvezdami. Romantično. Nasmehnem se. To je tisti pristen nasmeh, pri katerem se konice ustnic kar malo smešno privihajo. Tisti nasmeh, ki se čisto spontano zariše na obrazu. Vseeno mi je, kako sem videti. Smejalne gubice gor ali dol. Mogoče se zdim komu krivična, netolerantna, sebična in celo groba, ampak preziram vse tiste mehanske nasmehe, ki si jih mnogi nadenejo iz navade ali bolje rečeno dolžnosti. In opažam, da je takih čedalje več. Narejenim nasmehom ne vrnem svojega. Zakaj bi ga? Če pa je tisti pravi iskriv in iskren nasmeh največ, kar lahko pokloniš nekomu, ki ga spoštuješ, občuduješ, obožuješ, ga imaš rad zaradi njega samega. V bistvu sem srečna, da se lahko nasmehnem iz srca in samo iz srca. Drugače ne znam...

Bona valetudo melior est quam maximae divitiae.

Držim se za glavo. Že več kot en mesec nisem napisala ničesar! Malomarnost pa taka! Zamislim se… Mesec maj je bil… Malce naporen. Poleg tega, da sem si izključno po svoji volji in zaradi svoje trme v glavo vpičila, da moram izboljšati oceno pri še kakšnem predmetu preden v zgodnji jeseni faksu dokončno pomaham v slovo, me je v dno duše razjedalo od skrbi za zdravje dveh meni zelooo dragih oseb. Ko gledaš nekoga, ki si ga vajen prekipevati od življenjske energije priklenjenega na posteljo, kako v bolečinah le stežka govori, kako se zaradi šibkosti komajda odziva na dražljaje iz zunanjega okolja, kako nebogljen je in kako željen pomoči zre vate pa mu ti preprosto ne moreš pomagati ali mu vsaj malo olajšati njegovi bolečin... Ker ne znaš četudi si to iz srce najbolj želiš in četudi si za to brezpogojno prizadevaš. Ko znanost odpove oziroma medicina nima konkretnega odgovora na še bolj konkretno vprašanje, kaj potem? Stiska. Nemoč. Kako sovražim občutek, ko se ti zazdi, da si nekoristen pa čeprav globoko v sebi veš, da to pravzaprav nisi. Upanje, vera v boljši jutri, vzpodbudne besede so vse kar človeku v takih trenutkih preostane…

Žalostno, da se spomnimo, da je zdravje pravzaprav izhodišče za vse, kar se nam lepega dogaja v življenju, šele ko nas obdaja »vonj« bolezni. Ko na sebi ali naših bližnjih opažamo, kaj vse zmoremo, ko smo v življenjski kondiciji, na krilih katere lahko poletimo do zvezd. In kako prestrašeni, kako nemočni in kako krhki smo, ko nam nek tujek telesu preprečuje, da bi živeli svoje življenje. Ja, zdravje resnično je človekovo največje bogastvo. In naj se sliši še tako klišejsko in patetično, ampak letošnji mesec ljubezni sem vso svojo ljubezen, ki jo premorem in res je ni malo, usmerila v eno samo željo- da se zjutraj zbudiš in lahko pomirjen(a) rečeš, da je za tabo nova, še ena noč brez bolečin in se počutiš veliko veliko bolje…

Ja, latinski rek "Bona valetudo melior est quam maximae divitiae" še kako drži.Pomeni namreč, da je dobro zdravje vredno več kot vsako bogastvo.

Kruha in iger

Stari Rim, 1. stoletje pr.n. št., amfiteater, gladiatorski boji.
Množice ljudi se zgrinjajo proti ogromni kamniti zgradbi ovalne oblike, ki ima v sredini areno, okrog in okrog pa prostor za številne, iger željne obiskovalce. »Kruha in iger« je vodilno geslo prebivalcev tega "večnega mesta". Ob množici vzklikov, žvižgov gledalci spremljajo boje v areni. V navadi je, da se gladiatorji-bojevniki sprva bojujejo z zvermi, višek dneva pa nastopi, ko pridejo na vrsto odločilni boji za »biti ali ne biti«, boji za življenje in smrt. Rimljani obožujejo krvave igre. Zmagovalca, tistega, ki nasprotniku odvzame življenje, kujejo v zvezde in častijo kot božanstvo.

Svet, 21. stoletje, nogometni štadion, nogometna tekma, odločilni izločilni boji v končnici.
Množice ljudi hitijo proti vratom štadiona, nekateri med njim, tisti najbolj goreči privrženci tega najbolj popularnega športa žogo, porabijo za vstopnico celo svoje zadnje prihranke. Vse le za to, da so lahko priča skoraj »nadzemeljskem« vzdušju in »boju« na travnati zelenici. Tu ne gre le za zmago, gre tudi za slavo, za denar. Nogometaši so sodobni gladiatorji naše dobe. So zvezdniki, ki (za)očarajo množice, ikone mladih, pravi magnet za oglaševanje mednarodnih korporacij, tisti najbolj fanatični navijači se jim ob sanjski predstavi na igriču klanjajo kot bogovom.

Skep
Nogomet je že davno obnorel svet. Tudi v obdobju finančne in gospodarske recesije se ni v tej smeri prav nič bistveno spremenilo. Ljudje živijo za tisti dan, ko bo v »areno« stopil njihov »bojevnik«: Barcelona, Manchaster, Chelsea... Ljudje živijo za trenutek, ko bo sodnikova piščalka naznanila začetek »boja«. Ljudje z vnesenimi kretnjami, vzkliki, ploskanjem spremljajo igro od začetka pa do konca. Nogomet človeku sodobnega sveta daje »kruha in iger«, daje mu možnost, da vsaj za dobrih 90 minut odmisli vsakodnevne tegobe in se preprosto prepusti prvinskim občutkom, ki ga navdajajo ob spremljanju tekme. In nedvomno je tudi v tem čar te sicer že tako atraktivne igre z žogo.

Pa ne že spet sneg...

Prebiram novice dneva, tudi trače, potem me pretrese vremenska napoved- v petek, če ne že kak dan prej, naj bi spet »rahlo« snežilo in se dodobra ohladilo. Pa zakaj? Glede na to, da se prav prihajajočo soboto, torej 21.3., začne koledarska pomlad in da je sonce že prav spomladansko toplo, je to še ena zmešnjava, ki nam jo bo, če gre verjeti vremenarjem, v teh časih zakuhala narava. Ampak krivi smo si sami.
O ekološki ozaveščenosti ljudi in okoljski politiki ne bom izgubljala besed, ker nisem prav nič razpoložena za moraliziranje, priznam pa, da bom pošteno presenečena in pretresena, če zapade toliko snega, kot ga je na tej sliki, ki je nastala v začetku januarja. Saj ne, da belina ni lepa, nasprotno, prav pravljična je, ampak ob svojem času. Ne pa zdaj, ko travniki počasi zelenijo in so prvi žafrani prav sramežljivo pokukali na dan… Ne zdaj, ko se zdi, da je v mestu že skoraj pomlad...

Iura novit curia

Trenutno sem v fazi pospešenega pisanja diplomske naloge. Pa ne zato, ker bi se mi neznosno mudilo diplomirati. To počnem izključno zato, ker sem, iz meni neznanega razloga, trenutno v posebnem zaletu, ki najbrž ne bo trajal večno in ga zato skušam kar najbolj izrabiti. Skratka- diploma je v fazi tipkanja, vsake na novo natipkane strani se veselim kot otrok kinder jajčke in sem nanjo ponosno podobno kot mamica na svojo malo princesko, ko ta naredi prvi samostojni korak.

Ko mi koncentracija že počasi popušča, pregledam novice na internetu. Trenutno je širna Slovenija na nogah zaradi odkritja množičnega grobišča v neposredni bližini našega mesta, zaradi odločb, ki jih Ministrstvo za notranje zadeve izdaja izbrisanim, zaradi še vedno (in upam da ne za vedno) nerešenega vprašanja v zvezi z mejo s Hrvaško, športni navdušenci pa že nestrpno pričakuje(m)jo finale svetovnega pokala v alpskem smučanju in zaključne boje v smučarskih tekih v Skandinaviji, skoke (ups- polete) v dolini pod Poncami...

Nedavno odkrito množično grobišče je še en dokaz, da so se na območju naše dežele dogajala vojna grozodejstva, vredna najostrejšega obsojanja. A nekako sem prepričana, da bodo tem grozljivim prizorom iz jame in rovov sledila še nova odkritja podobne vrste. In ne glede na to, kako politične stranke v zadnjih dneh kar tekmujejo med seboj v tem, katera bo bolj strogo obsodila povojne poboje in vojne grozote, je le varuhinja človekovih pravic izjavila, da je vendarle potrebno prvenstveno poskrbeti za pietetna čustva svojcev na tako krut način umrlih oseb, in pokojnim zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva tudi po smrti. Ali vsaj po njej… Dejstvo, da jim je bilo življenje odvzeto na tako krut način namreč priča o množičnih kršitvah temeljnih človekovih pravic v vojnih in povojnih časih. …
Nekako se do izbrisanih ne bom opredeljevala, ker omenjene tematike ne poznam do potankosti, je pa glede na to, da živimo v pravni državi, v kateri je Ustavno sodišče najvišji varuh človekovih pravic in kot tako uživa spoštovanje izdanih odločb, prav da se jim pokorimo… V skladu z načelom Iura novit curia.
Ureditev meje s Hrvaško je posebno vprašanje, ki neprestano zaostruje naše odnose z južnimi sosedi. Seveda so pristali na mediacijo, kaj pa jim je, kot kandidatki za vstop v zloglasno EU, preostalo drugega. In ko je že toliko govora o mediaciji- me prav zanima, ali povprečen slovenski državljan sploh ve, o čem je govora. Da je mediacija, kot eno od možnih sredstev mirnega reševanja sporov v mednarodnem pravu, nezavezujoča, kar pomeni, da vsebinska odločitev, ki jo sprejeme mediator, ne obvezuje ne ene ne druge strani, razen če o tem skleneta poseben sporazum, v katerem izrecno izjavita, da bosta odločitev sprejeli kot zavezujočo. In spet me preveva občutek, da tej zgodbi kar ni videti konca…

Sama že od nekdaj raje kot aktualno politično dogajanje doma in po svetu spremljam športne dogodke. In teh bo z prihajajočih dnevih res veliko. Tako bom stiskala pesti za Tino, Andreja in Petro, strašno vesela pa bom tudi, če bo planiškemu prazniku vreme naklonjeno in bodo tako skakalci kot gledalci uživali v regularni in zanimivi tekmi. Če bo padel svetovni rekord pa mi je čisto vseeno. Naj le Planica že končno čim prej dobi svojo tako dolgo obljubljeno prenovljeno podobo. A to je že druga zgodba… Ki ji spet ni videti konca. Ali pač. Upam, da se motim…

Zakaj "Sonček"še ni pravi sonček?

Vsak začetek je težak. Tudi Klub Sonček še ni tak kot bi si ga njegovi ustvarjalci želeli. A če je volja in sploh če je ta složna, potem ni skrbi, da klub ne bi služil svojemu prvotnemu namenu- mladini. Ker je v slogi moč in ker na mladih svet stoji…

Sonček je sodoben klub, v njegovih prostorih naj bi bilo mladini omogočeno druženje, v smislu igranja družabnih iger, srfanja po internetu, gledanja raznoraznih oddaj, prav tako pa lahko na lastno pobudo organizirajo tekmovanje v igranju računalniških iger, karaoke, potopisna predavanja, tečaje… Skratka- klub je opremljen z vso sodobno tehnologijo, ki je obnorela svet in ki mladini omogoča, da skozi njen spekter razvija svoj pogled na svet in napreduje tudi v sebi lastnem osebnostnem razvoju. Klub resnično ponuja cel kup možnosti za zabavno, lahko tudi poučno, predvsem pa kvalitetno preživljanje prostega časa. Opus kluba tako celo presega tako priljubljene cyber caffe-je, ki so se tako množično razširili po svetu, saj poleg pijače (brezalkoholne in piva), ki se vedno prileže, sploh pa po napornem dnevu, ponuja še precej drugega…

Vse lepo in prav. In kje se torej zatakne? Kje le! Kot ponavadi- pri denarju. Ker naj bi bil klub mesto, kjer se zbira mladina je nesporno potrebno zagotoviti tudi mladini prijazne cene. Ker če je ta klub namenjen resnično njim, potem ne bi bilo pošteno, kaj šele primerno, da bi si prizadeval za čim večji dobiček. Sploh zato, ker je plod trdega dela srčnih posameznikov (prostovoljcev), ki so nekaj mesecev dihali in živeli zanj. Vse le zato, da bi mladini omogočili neko zavetje, kjer so dobrodošli prav vsi. Kjer se tako posledično srečujejo različne subkulture, brez nestrpnosti. Da pomagajo mladini odpreti oči in jim pokazati, da je svet tudi zaradi njihovih realiziranih projektov in idej lahko lepši.
Da pa je paradoks še večji je vodstvo tega kluba neprofitna organizacija, ki tako glasno zagovarja tezo, da je prihodnost odvisna od mladih ter da je osnovni namen delovanja njihove organizacije na eni strani zagotoviti ponudbo najrazličnejših dejavnosti za mlade in na drugi strani nuditi podporo ustvarjalnim mladim neorganiziranim skupinam in posameznikom. Torej- cena tistega piva ali dveh, ki si ga posameznik zaželi v večeru naj bo taka, da si ga bo brez večjega obžalovanja lahko v miru privoščil. Da ne bo v klub s seboj nosil steklenic vina ali drugih opojnih substanc, ki po možnosti že tako ali tako niso legalizirane. Da klub ne bo, po najhujšem možnem scenariju, nekega dne postal leglo alkoholizma in narkomanije, kot se je to v neki ne tako davni preteklosti že zgodilo. Cene pijače naj bodo tako primerne populaciji, ki ji je klub prvotno namenjen- mladim. Prav tako pa je potrebno opozoriti, da cilj kluba apriori naj ne bi bil v pridobivanju dobička. Temu so tako ali tako namenjeni že vsi preostali lokali.

Poleg cen je potrebno korenito spremeniti sam nadzor, neke vrste »varstvo«kluba v njegovem odpiralnem času. Da je klub zaupam ljudem, ki ne pokažejo niti najmanjšega interesa za njegove obiskovalce, da jim je težko pobrisati verjetno po nesreči polito mizo ali tla, odnesti smeti, nuditi pomoč obiskovalcem, če jo ti potrebujejo pa tudi poskrbeti za red in mir, če je to potrebno, je nezaslišano. Ne le zato, ker so za svoje delo povsem dostojno plačani, ampak predvsem zato, ker so to mladi, ki bi že v osnovi morali razumeti, da je klub za katerega s(m)o si v našem malem mestu tako dolgo prizadevali rezultat neštetih sestankov, pogajanj z lastniki stavbe ter občino, da je klub ter navsezadnje »otrok« vseh tistih, ki so s svojimi idejami, fizičnim delom, vzpodbudnimi besedami prispevali k njegovemu »rojstvu«. Kot tak potrebuje nekoga, ki ga bo voljen in sposoben uspešno voditi ter skrbeti tako za njegovo notranjo podobo, za katero upam da kar najdlje časa ostane čim bolj nespremenjena, ker je nebeško lepa, kot za njegovo zunanjo podobo v smislu promocije kluba samega in dogodkov, ki se bodo v njem odvijali, saj na tem področju do sedaj ni bilo storjeno praktično nič.

Res je- »naš Sonček« je »otrok«, ki pa se mu v nasprotju z mnogimi, hudo mudi odrasti. Hrepeni namreč po tem, da zaživi svoje življenje v skladu s prvotnim ciljem in namenom, zaradi katerega je bil »spočet«. Da iz malega sončka postane veliko sonce in zasije v svojem pravem sijaju. Da postane mesto, kjer se bodo rojevale vedno nove in perspektivne ideje ter mesto, ki bo mladini odprlo oči in jim pomagalo uvideti, da se z denarjem prijateljstva, zadovoljstva in sreče ne da kupiti.

Vonj pomladi

»Od hiše do hiše, od vrat do vrat,
prinašamo srečo in srečo pomlad.
Zato pa nam dajte en cukrček dva,
tri krofe, tri bobe in košček zlata!«

Ja, letošnji pust je bil res zadetek v polno. Našemljeni smo se podali po mestu naokrog...
Večina se nas je v svojo novo vlogo kar hitro vživela in kar je najpomembneje- tudi tistim, ki preoblačenja v najrazličnejše živalice, pravljične like in podobne prikazni ne marajo ravno najbolj, ni bilo tisto pustno soboto niti za trenutek žal, da so storili prav to.
Upam samo, da je kurentom, ki so tako glasno lomastili po mestu, uspelo prepričati »starko zimo«, da počasi preda žezlo »botri pomladi«. Današnji sončen dan je namreč že prijetno dišal po njej…

Čebelica

Končno. Za mano je še zadnji izpit. Narejen z odliko. Tokrat sem res ponosna in srečna, da je tako.

Čakanje pred kabinetom še nikoli ni bilo tako dolgo. Se je pa zgodilo prvič, da me niso prav nič spravljali ob živce tisti, ki še zadnje trenutke pred izpitom na ves glas prebirajo skripte, knjige, zapiske. Ali tisti, ki se ti obesijo za vrat in te potem nadlegujejo s povsem blesavimi vprašanji. S takimi hitro opravim. Že od nekdaj. V mislih jim najprej zavijem vrat. Hec. Tako grozno neprijazna pa spet nisem. Pač odgovorim enkrat, če sem tisti trenutek pri volji dvakrat in izjemoma trikrat (Neži, Katji, Ani:-)). Pa ne, da bi bila povsem asocialna. Ali pa sebična in ignorantska. Prav tako nisem homofob. Pred izpitom pa pač res nisem pri volji, da bi sklepala kakšna prijateljstva z nekom, ki ga vidim prvič, drugič v življenju in najverjetneje tudi zadnjič. Moj krog prijateljev se je v teh letih oblikoval in tiste res prave, ki so z mano tako v smehu kot v solzah, lahko preštejem na prste ene roke.

Skratka, ko moje razpoloženje že prehaja v fazo, ko bi svojemu sogovorniku najraje zavila vrat (pregriznila arterijo-:-)), si najdem svoj kotiček, ponavadi tam pri stopnicah, kjer nikogar ni in se zaprem v svoj mali svet. Zunanji svet z vsemi klepetuljami, ki se nahajajo na istem hodniku, takrat zame ne obstaja. Je kot privid. No, nekako tako. Ga zaznavam, ampak res medlo (ja, malo filozofa je že od nekdaj v meni:-)).

No, včeraj, v torek 17.2.2009, od 8.30. pa tja do 11.45. mi vsega tega ni bilo potrebno storiti. Malo sem bila živčna, to priznam. Ampak to sem tako ali tako vedno. Razredi diplomatov, trajna nevtralnost, vojna hudodelstva, Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, agresija, Aachen 1818, resolucije Varnostnega sveta OZN… Pa je šlo. In ko je ura odbila 12.00. je bilo mimo. Priznam- pošteno mi je odleglo.

Za pustno soboto se bova našemila v čebelici. Kot Maja in Vili bova. Čebelice so poleg mravljic med najbolj marljivimi živalicami našega modrega planeta. In ker sva se ta teden tudi midva izkazala kot marljiva študenta, bo to najbolj primerna oprava za bližujoča se pustna rajanja.

Misel dneva

»Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen«.
(Feri Lainšček)

Januar

Sleherni dan, teden, mesec, leto je tak kot si ga narediš sam. Zase vem, da če se mi že navsezgodaj zjutraj mudi ali v službo ali po drugih opravkih in povrh vsega še zamujam, bom tisti dan precej težko našla neko pravo ravnovesje, ki daje človeku energijo, da se prebije skozi dan. Res je, da rutina dela svoje, a dokler še imam to možnost, da ji ubežim, rada vsaj proste dneve preživljam malo drugače. Za spremembo se rada dobro naspim, potem še raje poležavam, pregledam televizijske programe, si v miru pripravim zajtrk in preostanek dneva počnem izključno tisto, kar mi v danem trenutku ustreza. Včasih tudi lenarim:-).

Žal sem trenutno v obdobju, ko me mora bolj kot vse drugo, zanimati pravo Evropske unije. Saj ne da bi bila snov dolgočasna (jo je pa absolutno preveč za tisti čas, ki sem se ji ga namenila posvetiti), ravno nasprotno, prav fascinantno je skozi primere spoznavati s kakšnimi, (pre)večkrat tudi banalnimi zadevami se ukvarja Sodišče Evropskih skupnosti. Resnici na ljubo bi te ure, dni, ki mi jih krade učenje, raje počela kaj drugega. Vsekakor bi raje smučala, se sprehajala po sončku in snegu, pekla pecivo (ki se ga čez celi veseli december še vedno nisem preobjedla), večkrat bi si pogledala kakšen aktualen film (ker sicer izpadem kot najbolj nevedno bitje ne le med filmskimi, ampak tudi med tehnološkimi »friki«), prebrala tisto »babjo« revijo…

A kot mi pravi notranji glas (in moj T.) bo za vse to še veliko priložnosti. Navsezadnje je januar, ki je za mnoge najbolj depresiven in neprijeten mesec v letu, precej primeren za tovrstno (m)učenje. Kajti pomlad bo še prehitro tu in iz lastnih izkušenj vem, kako hudičevo težko je vztrajati ob knjigah, ko te prijetne temperature,prebujena narava in povsem prerojene, tebi drage osebe, kličejo, da se jim pridružiš in z njimi užiješ vse radosti, ki jih ponuja pomlad.

PRIJAZEN JANUAR, IZA

Veseli december

Veseli december je minil še preden sem se dodobra zavedala, da je prišel. A bil je čarobno lep… Čeprav naravnost sovražim kič in vse kar spada zraven, so se te belo-modre lučke, ki so zvečer razsvetlile nebo, prav lepo podale tistim redkim, a zato toliko bolj dragocenim snežinkam, ki so počasi, a vztrajno z belino pokrile strehe in ceste našega malega mesta.

Zadnji mesec v zdaj že minulem letu si bom zapomnila po najinem potepanju po Grazu in obisku čokoladnice, v kateri smo se dobesedno prenajedli čokolade (ja, tudi to je mogoče). Pa seveda po nepozabnem oddihu v najbolj pravljičnem mestu v naši ljubki in zanimivi Sloveniji, kjer naju je ujel snežni vihar. Tako sva najprej z navdušenjem, kasneje pa že z začudenjem opazovala, kako je v parih dneh zapadlo meter snega. A niti zaradi snega skorajda neprevozne ceste, gosto sneženje, nama niso mogli do živega in tako sva se res do dobra naužila vseh zimskih radosti. Tu je še cel kup drobnih dogodkov, od nakupovanja prazničnih daril za najbližje, igranja človek ne jezi se ob doma pripravljenem kuhanem vinu, razvajanja v savni, zabavnega druženja z mojimi »puncami«, Gibonnijevega koncerta, tvojih najbolj pristnih in iskrenih čustev, ko strgaš papir, v katerem se skriva skrbno varovano presenečenje, ki ga kar nisem mogla skrivati še kakšen dan ali dva…

In končno še Silvestrovo- nedvomno največji dosežek leta, ki je prišel resda čisto ob koncu, je bilo videti deset ljudi skupaj na snegu. Toliko smeha, mrmranja, žeja in lakota, ki jo je treba potešiti takoj in zdaj… Neumorni sosedi, medvedje smrčanje, ki ga je slišalo najbrž kar celo naselje, množica pisanih raket, ki je ob polnoči razsvetlila nebo, šampanjec na vrhu smučišča, najino prvo leto… In želja, da bi ostali skupaj- v dobrem in v slabem. Ker je vse kar šteje iskren nasmeh in vzpodbudna beseda tistega, ki ga imaš rad. In tistega, ki mu je resnično mar zate.

Srečno 2009!