Veseli december je minil še preden sem se dodobra zavedala, da je prišel. A bil je čarobno lep… Čeprav naravnost sovražim kič in vse kar spada zraven, so se te belo-modre lučke, ki so zvečer razsvetlile nebo, prav lepo podale tistim redkim, a zato toliko bolj dragocenim snežinkam, ki so počasi, a vztrajno z belino pokrile strehe in ceste našega malega mesta.
Zadnji mesec v zdaj že minulem letu si bom zapomnila po najinem potepanju po Grazu in obisku čokoladnice, v kateri smo se dobesedno prenajedli čokolade (ja, tudi to je mogoče). Pa seveda po nepozabnem oddihu v najbolj pravljičnem mestu v naši ljubki in zanimivi Sloveniji, kjer naju je ujel snežni vihar. Tako sva najprej z navdušenjem, kasneje pa že z začudenjem opazovala, kako je v parih dneh zapadlo meter snega. A niti zaradi snega skorajda neprevozne ceste, gosto sneženje, nama niso mogli do živega in tako sva se res do dobra naužila vseh zimskih radosti. Tu je še cel kup drobnih dogodkov, od nakupovanja prazničnih daril za najbližje, igranja človek ne jezi se ob doma pripravljenem kuhanem vinu, razvajanja v savni, zabavnega druženja z mojimi »puncami«, Gibonnijevega koncerta, tvojih najbolj pristnih in iskrenih čustev, ko strgaš papir, v katerem se skriva skrbno varovano presenečenje, ki ga kar nisem mogla skrivati še kakšen dan ali dva…
In končno še Silvestrovo- nedvomno največji dosežek leta, ki je prišel resda čisto ob koncu, je bilo videti deset ljudi skupaj na snegu. Toliko smeha, mrmranja, žeja in lakota, ki jo je treba potešiti takoj in zdaj… Neumorni sosedi, medvedje smrčanje, ki ga je slišalo najbrž kar celo naselje, množica pisanih raket, ki je ob polnoči razsvetlila nebo, šampanjec na vrhu smučišča, najino prvo leto… In želja, da bi ostali skupaj- v dobrem in v slabem. Ker je vse kar šteje iskren nasmeh in vzpodbudna beseda tistega, ki ga imaš rad. In tistega, ki mu je resnično mar zate.
Srečno 2009!
Ni komentarjev:
Objavite komentar