Drugače ne znam

Nasmehnem se. Čeprav se najbrž še nekaj dni ne bom privadila na dejstvo, da je enomesečnega počitka ob morju nepreklicno konec in me doma čaka še kakšno bolj ali manj pomembno opravilo kot naložba za v prihodnost, me pomirja zavest, da sva ta čas bivanja v zares prijetnem obmorskem letovišču, privlačnem za mlado in malo manj mlado, izkoristila najbolje kot se je dalo. Vreme je bilo sanjsko, po najinih začetnih težavicah z zdravjem pa je tudi vse ostalo steklo po planu. Nepozabno. Tako prav ta trenutek čutim tisti rahel vetrič, ki piha iz morje in hladi od sonce pregreto kožo, prav tako kot slišim zares sproščujoče šumenje valov. Čarobno. In čeprav prav zdaj sedim za računalnikom in ne na terasi, sem ko zaprem oči prav tam. Zrem nad modro morje in otoke, ki se kot gore bohotijo v njem, pogled mi za hip postane ob zanimivo pisanih pastelnih barvah, ki jih ponuja nebo ob poletnih večerih, ko sonce luni počasi prepušča svoj prostor tam gori med zvezdami. Romantično. Nasmehnem se. To je tisti pristen nasmeh, pri katerem se konice ustnic kar malo smešno privihajo. Tisti nasmeh, ki se čisto spontano zariše na obrazu. Vseeno mi je, kako sem videti. Smejalne gubice gor ali dol. Mogoče se zdim komu krivična, netolerantna, sebična in celo groba, ampak preziram vse tiste mehanske nasmehe, ki si jih mnogi nadenejo iz navade ali bolje rečeno dolžnosti. In opažam, da je takih čedalje več. Narejenim nasmehom ne vrnem svojega. Zakaj bi ga? Če pa je tisti pravi iskriv in iskren nasmeh največ, kar lahko pokloniš nekomu, ki ga spoštuješ, občuduješ, obožuješ, ga imaš rad zaradi njega samega. V bistvu sem srečna, da se lahko nasmehnem iz srca in samo iz srca. Drugače ne znam...