O bučah in bučkah (in nič o bučmanih)

Približuje se dan, ko bomo rezljali buče. Tako tiste velike kot tiste malo manjše. Super. Že vidim, kako se bom spet, kot že nekaj let zapored, z gromozanskim nožem spravila nad ubogo bučo. Upam, da mi letos kdo priskoči na pomoč… Z nožem nisem ravno najbolj spretna, pač ni moje najljubše orožje, kakšna ureznina mi ne uide, je pa prav fascinantno koliko energije je potrebno, da tista velika oranžno rumena buča, ki jo niti dvigniti ne morem, postane podobna neki figuri.

Mojih buč se nihče ne prestraši, moje buče in bučke nimajo tistega strašljivega pogleda. Ne vem zakaj bi ga imele, če se še sama ne znam tako spačiti, da bi kdo gojil silno strahospoštovanje od mene. Mojim bučam in bučkam se, ko se zvečeri, v soji svečk prav prijazno zasvetijo oči. Tako prijazno, da te ni ne strah teme, ki se vije zunaj, ne noči, ne bližajočih se mrzlih zimskih dni.

Skratka- buče in bučke so zakon. V nasprotju z raznimi čudaškimi žuri za staro in mlado, ki jih v zadnjem času tudi pri nas, precej množično, prirejajo na zadnji oktobrski večer. Na tako imenovano »noč čarovnic« ali halloween. Še ena, sicer marketinško povsem dodelana, posledica globalizacije in amerikanizacije. Američani, našemljeni v bolj ali manj bizarne kostume, na ta dan množično rovarijo po mestih in se zabavajo. Pa saj ni s tem prav nič narobe, le meni osebno se ne zdi potrebno delati ves ta cirkus in rompompom v naši ljubi deželici pod Alpami, kjer to počnemo za pusta. Kakorkoli že, nikomur ne vsiljujem svojega mnenja, ampak res ne rabimo kakšnih posebnih razlogov za druženje in dobro voljo. Ali pač?

Marsikdo ne ve, da je »noč čarovnic«, ki nastopi na predvečer dneva vseh svetih, k nam prišla od potomcev Keltov. V tej noči naj bi duhovi, ostala magična bitja in energije lahko stopili v stik z našim svetom. Noč čarovnic je noč škratov, vil, vampirjev, volkodlakov in po imenu sodeč tudi čarovnic in čarovnikov. Prav pojmovanje čarovnic je bilo dolga stoletja pod vplivom preganjanje in uničevanje teh modrih žensk, ki so bile v večini sposobne zdravilke, ki so se znale vstopiti v svet duhov in pospremiti duše umrlih na oni svet.

Kje bom že preživela to vse bolj slavno »noč čarovnic« ne vem. Vem le to, da bom na ta večer, v družbi tistih, ki radi rezljamo buče ne le zato, ker se to za ta »praznik« spodobi in je »in«. In še nekaj vem- to, da bom na ta večer še posebej pozorno zrla v nebo, ker vem, da mi bo od tam pomežiknilo nekaj prav posebnih zvezdic v znak, da so še vedno tu, le malo dlje stran, od koder pazijo name in na tiste, ki jih nikdar niso prenehali imeti radi.

LP, IZA

O miru

Vse, kar si povprečen človek sodobne družbe zaželi po napornem delovnem dnevu, je malo, čisto malo miru. Da se pač sproščeno zlekne v svoj najljubši naslonjač, gre na sprehod, uživa ob kavi in ne misli na nič. Oziroma to vsaj poskuša. V množici obveznosti, ki nas okupirajo iz dneva v dan in nekaterim še ponoči kratijo dragocen spanec, je tistih nekaj trenutkov, ki si jih lahko privoščimo samo zase postalo že prava vrednota. In tolikokrat slišan stavek, verjetno ne le pri nas doma: » A mi lahko daš vsaj pet minut miru!«, je nekaj najbolj iskrenega, kar izrečemo in si zaželimo prav vsak dan.

Beseda mir pa ima tudi drug pomen. Je oznaka za družbeno stanje, ki vlada v državi ali med različnimi državami. In prav mir v tem pomenu besede, je bil v preteklosti (blago)stanje, po katerem so hrepeneli in za katerega so prosili ljudje iz vseh delov sveta. Tudi na naših, balkanskih tleh, je gorela želja, da bi se zakopale bojne sekire, da bi jutrišnji dež vendarle opral in očistil zemljo, premočeno od krvi. Tako pričakovan in željen mir je bil je sinonim za čas, ko so ljudje, prizadeti in skrušeni od vojnih grozot, svoja življenja počasi, kot koščke sestavljanke, vztrajno in v upanju na boljši jutri, začeli graditi na novo.

Nobelova nagrada za mir je častno priznanje osebi, ki je s svojimi izjemnimi dejanji, prizadevanji, pozivanju k mirnem reševanju sporov, pripomogla k izboljšanju mednarodnih razmer v svetu. Letošnji nagrajenec omenjene nagrade, nekdanji finski predsednik Martti Ahtisaari, je nagrado prejel zaradi njegovega pomembnega prispevka pri reševanju mednarodnih sporov na več celinah skozi obdobje več kot treh desetletij, saj so njegova prizadevanja prispevala k mirnejšemu svetu in »bratstvu med narodi« v duhu Alfreda Nobela. Na Balkanu je prvič posredoval leta 1999, ko je kot predstavnik EU-ja skupaj z nekdanjim ruskim premierjem Černomirdinom prepričal takratnega jugoslovanskega predsednika Miloševića, da je sprejel pogoje zveze Nato, s čimer so se končali letalski napadi na Jugoslavijo. Balkan ga je zaposloval tudi lani, ko se je podal na (za mnoge) »misijo nemogoče« in s posredovanjem pri pogajanjih skušal zbližati stališča Srbije in kosovskih Albancev glede prihodnjega statusa Kosova. Oblikoval je načrt za nadzorovano neodvisnost Kosova s široko avtonomijo za kosovske Srbe, ki pa sta ga Srbija in Rusija zavrnili.

Zanimivo kajne, kako skozi čas spreminja pomen posameznih pojmov… In le želimo si lahko, da bo mir ostala vrednota tako v enem kot v drugem prej opisanem pomenu besede...

MIREN TOREK, IZA

Duh jeseni

Oktober s seboj ni prinesel le v žive barve odetih listov dreves, ki jih veter počasi, a vztrajno ločuje od njihovih vej.

Oktober je soncu podal roko in mu pomagal, da je po muhastem in deževnem septembru našel pot tudi do najbolj skritih dolin in kotlin, nas predramil in zvabil ven, v naravo…

Megleno jutro se je kaj kmalu spremenilo v čudovit dopoldan, ta pa je prevesil v še lepši popoldan. Hoja po jesenskem listju, ki šumi pod nogami. Pogled se spočije na pisano obarvanem drevju. Najbolj vztrajni sončni žarki, ki se ne dajo in še nočejo, da jih zamenja temni horizont. Vonj in okus kostanja. Tvoj smeh...

Večer ob poslušanju čarobno lepe glasbe lokalne skupine, ki je že davno prerasla oznako »lokalna«. Po njihovi zaslugi dvorano preveva pristno jesensko ozračje. Navdušujoče. Sproščujoče. Neprecenljivo.

Ja, jesen je znova dokazala, da zna presenetiti in biti prav magična…

JESENSKI OBJEM, TVOJA IZA