O kavi

Ne spadam med kofetkarje, torej tiste ljubitelje kave, ki ne morejo začeti dneva brez skodelice tega aromatičnega napitka ali tiste, ki jim pitje kave predstavlja pravi mali obred, pa naj bo to kava s cigareto ali brez, z malce več mleka, kapučinasto kapo ali kar črna, brez sladkorja.

Ne morem pa tudi trditi, da kave nikoli ne pijem ali da je sploh ne maram, ker mi dovolj sladka, sploh pa ledena, včasih res zelo prija. Uživanje kave je pri meni pogojeno z različnimi dejavniki, priznam pa da po kavi posežem predvsem takrat, ko doma nimam njenega substituta (Coca- Cole). Tako največ kave spijem (zlivam vase) v izpitnem obdobju in tega ne gre povezovati z nikakršnimi gastronomskimi užitki, ker jo pijem izključno zato, ker je ena od redkih stvari, ki me obdržijo pokonci tudi bolj pozno v noč… Povsem drugačna je situacija, če skočim na kavo s kakšno prijateljico, ker se ob kavi vedno, in to brez izjeme, razvije tisti pristen »babji čvek«, z vsemi možnimi čenčami od tu in tam. Taka kava od časa do časa resnično prija, nedvomno pa ne vsak dan, ker zna biti za ušesa prenaporna:-). Naravnost uživam pa ob pitju kave v kakšni majhni, neobljudeni kavarnici čisto ob obali, kjer tako v miru začneš dan. Počasi in z užitkom, da se brbončice na jeziku predramijo ob njenem okusu, srebraš kavo, zraven prelistaš dnevni časopis, poješ rogljiček, poslušaš valovanje morja, na koži občutiš prijeten dotik poletnega vetra… Povsem brez skrbi in obveznosti. Pravi mali obred torej. Neznansko prijeten.

Tako "poletno- morsko" kavo obožujem predvsem zato, ker se ti potem, ko jo popiješ prav nikamor ne mudi… In to je tisto, kar je neprecenljivo… Poleg okusa seveda:-).

PRIJETNO KOFETKANJE, IZA

Vtisi (zelo na kratko)

Bilo je sončno, slano, poletno vroče, zabavno, zanimivo, polno smeha, vsak dan sicer malo bolj utrujeno in zaspano kot prejšnji dan (ja, dan ima včasih kar premalo ur, da bi uresničil vse plane), ampak nadvse prijetno in spontano kot je vedno, kadar si na počitnicah (četudi le nekaj dni) s tistimi pravimi prijatelji (pa tudi z domačimi, le da je to bolj umirjena varianta), ki te sprejemajo takega kot si, z vsemi napakami in vrlinami…

In prav kmalu bo spet lepo… Z enim in edinim sončkom ne bova zrla v sonce, ker to ni ne najbolj zdravo ne prijetno, ampak raje v zvezde (sploh po kozarčku ali dveh:-)). Malo romantike ne škodi, sploh pa ne poleti nekje ob morju…

POGLEJTE VEČKRAT V ZVEZDE, IZA

Zdaj pa grem...

»Včasih pomislim kako bi bilo,
če bi nad mano svetilo drugo nebo,
če bi me grelo sonce z drugega sveta,
če bi bila sama nekje, kjer me nihče ne pozna…«
(Gušti in Polona: Tukaj in zdaj)

Jutri pa grem. Grem nekam ne prav blizu in spet ne tako daleč. Grem nekam, kjer naravi (kolikor je pač v njeni moči) še uspeva ohranjati svojo prvinskost.

Grem nekam, kjer bom plavala, se potapljala, poležavala, brala povsem običajne knjige, iskala polžke na skalah in školjke v pesku. Grem nekam, kjer me bodo zjutraj prebudili nežni sončni žarki in zvečer uspaval prijetno svež veter. Grem nekam, kjer se bom (no, upam vsaj) spočila v pravem pomenu besede in očistila misli vsega nepotrebnega, kar se je nabralo čez leto in krade dragocen prostor drugim, pomembnejšim in lepšim stvarem…

Vem da bom po parih dneh pogrešala zvok tipkovnice in tiskalnika, večerni čvek s T., M., D., J.... v pub-u, dolge pogovore po telefonu s K. in N., hrup parkirišča pred blokom (ki ga sicer iz dna duše sovražim, kadar me zbudi iz zanimivih sanj, kakršne sem sanjala to noč)… Pač običajne stvari, ki jih počnem s tistimi, ki so mi najbližje. Ampak se že veselim dni, ko bom sama s seboj, z mojo malo sestrico (ki je višja od mene) in tistima, zaradi katerih sem taka, kakršna pač sem in kakršno me poznate. In ko se vrnem, pokažem kakšno zanimivo fotko. Mogoče...

Carpe diem, IZA

O lenarjenju...

Malo več kot en teden je minil od mojega zadnjega izpita. Skrajni čas je že bil, da se je to najbolj bedno in neprijazno obdobje v šolskem letu končalo. Še preden sem si nakopala ta izpit, ki prvotno niti ni bil v planu in je bil bolj izziv kot resna namera (zakaj ne bi pač še malo mučila svojega telesa in duha, hja malo mazohista se vendarle skriva v meni, priznam), sem sama sebi zabičala, da potem pa res ne bom počela ničesar. Absolutno ničesar. Vse kar sem si želela je bilo spanje, tja do desete, najmanj in lenarjenje. Veliko lenarjenja. Ker sem med letom že čisto pozabila, kaj to je. Nobenih knjig, pogovorov o faksu, samo jaz in moj alter ego.

No, že po slabih dveh dneh mi je bilo tako neznosno dolgčas, da bi bila najbolj srečna če bi lahko vsaj za trenutek stopila iz svoje kože in se od tam kresnila po glavi tako močno, da bi me prizemljilo tja od koder me je odzemljilo, po glavi pa so rojile tiste res skrajno filozofske misli o večnosti, smislu življenja, sreči, o tem kaj pravzaprav počnemo na tem svetu… Konec. Odločitev, da se znova malo socializiram je bila več kot dobrodošla, a po enem tednu početja nič ugotavljam da: kofetkanje ni hobi zame; tistih malo majceno promila alkohola v krvi čez vikend nikakor ne škoduje; bi se morala večkrat usesti na kolo in odpeljati v kakšen klanec, da tam vržem iz sebe negativno energijo, ne pa da se znašam nad tistimi, ki z njo nimajo praktično nobene zveze; me topli sončni žarki še vedno (in povsod) spravijo v dobro voljo; da sem vesela, da obstajajo taki, ki me ne oklofotajo, kadar sem neznosno tečna, ampak se mi samo smejijo in si mislijo svoje (da pač nisem med tistimi, ki bi jih uvrstili kategorijo z oznako popolnoma normalni); je singstar- žur nekaj najbolj zabavnega in smešnega in ga bo treba pogosteje prakticirati (»singstar connects people«).

Po napornih dnevih, ko je vsega preveč, ko po glavi taka 1001 misel, se je res najbolje umakniti iz ponorelega sveta, se za trenutek potopiti vase in poiskati v sebi nekaj kar te žene naprej. In potem uživati v prav vsakem prostem trenutku, ki je na voljo… Nedvomno smo ljudje nek omejen čas sami sebi dovolj, a vseeno rabimo te naše bubite in bibite (prijatelje pač), da se skupaj smejimo in jokamo, rečemo kakšno vzpodbudno, da gre lažje, gremo skupaj v maškare, ližemo sladoled, jemo pice ob najbolj nemogočih urah, se veselimo drug za drugega… Vse to zato, ker se imamo preprosto radi.

LP, IZA