petek, 27. februar 2009

Zakaj "Sonček"še ni pravi sonček?


Vsak začetek je težak. Tudi Klub Sonček še ni tak kot bi si ga njegovi ustvarjalci želeli. A če je volja in sploh če je ta složna, potem ni skrbi, da klub ne bi služil svojemu prvotnemu namenu- mladini. Ker je v slogi moč in ker na mladih svet stoji…

Sonček je sodoben klub, v njegovih prostorih naj bi bilo mladini omogočeno druženje, v smislu igranja družabnih iger, srfanja po internetu, gledanja raznoraznih oddaj, prav tako pa lahko na lastno pobudo organizirajo tekmovanje v igranju računalniških iger, karaoke, potopisna predavanja, tečaje… Skratka- klub je opremljen z vso sodobno tehnologijo, ki je obnorela svet in ki mladini omogoča, da skozi njen spekter razvija svoj pogled na svet in napreduje tudi v sebi lastnem osebnostnem razvoju. Klub resnično ponuja cel kup možnosti za zabavno, lahko tudi poučno, predvsem pa kvalitetno preživljanje prostega časa. Opus kluba tako celo presega tako priljubljene cyber caffe-je, ki so se tako množično razširili po svetu, saj poleg pijače (brezalkoholne in piva), ki se vedno prileže, sploh pa po napornem dnevu, ponuja še precej drugega…

Vse lepo in prav. In kje se torej zatakne? Kje le! Kot ponavadi- pri denarju. Ker naj bi bil klub mesto, kjer se zbira mladina je nesporno potrebno zagotoviti tudi mladini prijazne cene. Ker če je ta klub namenjen resnično njim, potem ne bi bilo pošteno, kaj šele primerno, da bi si prizadeval za čim večji dobiček. Sploh zato, ker je plod trdega dela srčnih posameznikov (prostovoljcev), ki so nekaj mesecev dihali in živeli zanj. Vse le zato, da bi mladini omogočili neko zavetje, kjer so dobrodošli prav vsi. Kjer se tako posledično srečujejo različne subkulture, brez nestrpnosti. Da pomagajo mladini odpreti oči in jim pokazati, da je svet tudi zaradi njihovih realiziranih projektov in idej lahko lepši.
Da pa je paradoks še večji je vodstvo tega kluba neprofitna organizacija, ki tako glasno zagovarja tezo, da je prihodnost odvisna od mladih ter da je osnovni namen delovanja njihove organizacije na eni strani zagotoviti ponudbo najrazličnejših dejavnosti za mlade in na drugi strani nuditi podporo ustvarjalnim mladim neorganiziranim skupinam in posameznikom. Torej- cena tistega piva ali dveh, ki si ga posameznik zaželi v večeru naj bo taka, da si ga bo brez večjega obžalovanja lahko v miru privoščil. Da ne bo v klub s seboj nosil steklenic vina ali drugih opojnih substanc, ki po možnosti že tako ali tako niso legalizirane. Da klub ne bo, po najhujšem možnem scenariju, nekega dne postal leglo alkoholizma in narkomanije, kot se je to v neki ne tako davni preteklosti že zgodilo. Cene pijače naj bodo tako primerne populaciji, ki ji je klub prvotno namenjen- mladim. Prav tako pa je potrebno opozoriti, da cilj kluba apriori naj ne bi bil v pridobivanju dobička. Temu so tako ali tako namenjeni že vsi preostali lokali.

Poleg cen je potrebno korenito spremeniti sam nadzor, neke vrste »varstvo«kluba v njegovem odpiralnem času. Da je klub zaupam ljudem, ki ne pokažejo niti najmanjšega interesa za njegove obiskovalce, da jim je težko pobrisati verjetno po nesreči polito mizo ali tla, odnesti smeti, nuditi pomoč obiskovalcem, če jo ti potrebujejo pa tudi poskrbeti za red in mir, če je to potrebno, je nezaslišano. Ne le zato, ker so za svoje delo povsem dostojno plačani, ampak predvsem zato, ker so to mladi, ki bi že v osnovi morali razumeti, da je klub za katerega s(m)o si v našem malem mestu tako dolgo prizadevali rezultat neštetih sestankov, pogajanj z lastniki stavbe ter občino, da je klub ter navsezadnje »otrok« vseh tistih, ki so s svojimi idejami, fizičnim delom, vzpodbudnimi besedami prispevali k njegovemu »rojstvu«. Kot tak potrebuje nekoga, ki ga bo voljen in sposoben uspešno voditi ter skrbeti tako za njegovo notranjo podobo, za katero upam da kar najdlje časa ostane čim bolj nespremenjena, ker je nebeško lepa, kot za njegovo zunanjo podobo v smislu promocije kluba samega in dogodkov, ki se bodo v njem odvijali, saj na tem področju do sedaj ni bilo storjeno praktično nič.

Res je- »naš Sonček« je »otrok«, ki pa se mu v nasprotju z mnogimi, hudo mudi odrasti. Hrepeni namreč po tem, da zaživi svoje življenje v skladu s prvotnim ciljem in namenom, zaradi katerega je bil »spočet«. Da iz malega sončka postane veliko sonce in zasije v svojem pravem sijaju. Da postane mesto, kjer se bodo rojevale vedno nove in perspektivne ideje ter mesto, ki bo mladini odprlo oči in jim pomagalo uvideti, da se z denarjem prijateljstva, zadovoljstva in sreče ne da kupiti.

Vonj pomladi



»Od hiše do hiše, od vrat do vrat,
prinašamo srečo in srečo pomlad.
Zato pa nam dajte en cukrček dva,
tri krofe, tri bobe in košček zlata!«

Ja, letošnji pust je bil res zadetek v polno. Našemljeni smo se podali po mestu naokrog...
Večina se nas je v svojo novo vlogo kar hitro vživela in kar je najpomembneje- tudi tistim, ki preoblačenja v najrazličnejše živalice, pravljične like in podobne prikazni ne marajo ravno najbolj, ni bilo tisto pustno soboto niti za trenutek žal, da so storili prav to.
Upam samo, da je kurentom, ki so tako glasno lomastili po mestu, uspelo prepričati »starko zimo«, da počasi preda žezlo »botri pomladi«. Današnji sončen dan je namreč že prijetno dišal po njej…

sreda, 18. februar 2009

Čebelica


Končno. Za mano je še zadnji izpit. Narejen z odliko. Tokrat sem res ponosna in srečna, da je tako.

Čakanje pred kabinetom še nikoli ni bilo tako dolgo. Se je pa zgodilo prvič, da me niso prav nič spravljali ob živce tisti, ki še zadnje trenutke pred izpitom na ves glas prebirajo skripte, knjige, zapiske. Ali tisti, ki se ti obesijo za vrat in te potem nadlegujejo s povsem blesavimi vprašanji. S takimi hitro opravim. Že od nekdaj. V mislih jim najprej zavijem vrat. Hec. Tako grozno neprijazna pa spet nisem. Pač odgovorim enkrat, če sem tisti trenutek pri volji dvakrat in izjemoma trikrat (Neži, Katji, Ani:-)). Pa ne, da bi bila povsem asocialna. Ali pa sebična in ignorantska. Prav tako nisem homofob. Pred izpitom pa pač res nisem pri volji, da bi sklepala kakšna prijateljstva z nekom, ki ga vidim prvič, drugič v življenju in najverjetneje tudi zadnjič. Moj krog prijateljev se je v teh letih oblikoval in tiste res prave, ki so z mano tako v smehu kot v solzah, lahko preštejem na prste ene roke.

Skratka, ko moje razpoloženje že prehaja v fazo, ko bi svojemu sogovorniku najraje zavila vrat (pregriznila arterijo-:-)), si najdem svoj kotiček, ponavadi tam pri stopnicah, kjer nikogar ni in se zaprem v svoj mali svet. Zunanji svet z vsemi klepetuljami, ki se nahajajo na istem hodniku, takrat zame ne obstaja. Je kot privid. No, nekako tako. Ga zaznavam, ampak res medlo (ja, malo filozofa je že od nekdaj v meni:-)).

No, včeraj, v torek 17.2.2009, od 8.30. pa tja do 11.45. mi vsega tega ni bilo potrebno storiti. Malo sem bila živčna, to priznam. Ampak to sem tako ali tako vedno. Razredi diplomatov, trajna nevtralnost, vojna hudodelstva, Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, agresija, Aachen 1818, resolucije Varnostnega sveta OZN… Pa je šlo. In ko je ura odbila 12.00. je bilo mimo. Priznam- pošteno mi je odleglo.

Za pustno soboto se bova našemila v čebelici. Kot Maja in Vili bova. Čebelice so poleg mravljic med najbolj marljivimi živalicami našega modrega planeta. In ker sva se ta teden tudi midva izkazala kot marljiva študenta, bo to najbolj primerna oprava za bližujoča se pustna rajanja.

sobota, 14. februar 2009

Misel dneva


»Ker najin dan ni počesan,
najin smeh ni zaigran,
ker najin vrt ni ograjen,
najin svet ni omejen«.
(Feri Lainšček)