Januar

Sleherni dan, teden, mesec, leto je tak kot si ga narediš sam. Zase vem, da če se mi že navsezgodaj zjutraj mudi ali v službo ali po drugih opravkih in povrh vsega še zamujam, bom tisti dan precej težko našla neko pravo ravnovesje, ki daje človeku energijo, da se prebije skozi dan. Res je, da rutina dela svoje, a dokler še imam to možnost, da ji ubežim, rada vsaj proste dneve preživljam malo drugače. Za spremembo se rada dobro naspim, potem še raje poležavam, pregledam televizijske programe, si v miru pripravim zajtrk in preostanek dneva počnem izključno tisto, kar mi v danem trenutku ustreza. Včasih tudi lenarim:-).

Žal sem trenutno v obdobju, ko me mora bolj kot vse drugo, zanimati pravo Evropske unije. Saj ne da bi bila snov dolgočasna (jo je pa absolutno preveč za tisti čas, ki sem se ji ga namenila posvetiti), ravno nasprotno, prav fascinantno je skozi primere spoznavati s kakšnimi, (pre)večkrat tudi banalnimi zadevami se ukvarja Sodišče Evropskih skupnosti. Resnici na ljubo bi te ure, dni, ki mi jih krade učenje, raje počela kaj drugega. Vsekakor bi raje smučala, se sprehajala po sončku in snegu, pekla pecivo (ki se ga čez celi veseli december še vedno nisem preobjedla), večkrat bi si pogledala kakšen aktualen film (ker sicer izpadem kot najbolj nevedno bitje ne le med filmskimi, ampak tudi med tehnološkimi »friki«), prebrala tisto »babjo« revijo…

A kot mi pravi notranji glas (in moj T.) bo za vse to še veliko priložnosti. Navsezadnje je januar, ki je za mnoge najbolj depresiven in neprijeten mesec v letu, precej primeren za tovrstno (m)učenje. Kajti pomlad bo še prehitro tu in iz lastnih izkušenj vem, kako hudičevo težko je vztrajati ob knjigah, ko te prijetne temperature,prebujena narava in povsem prerojene, tebi drage osebe, kličejo, da se jim pridružiš in z njimi užiješ vse radosti, ki jih ponuja pomlad.

PRIJAZEN JANUAR, IZA

Veseli december

Veseli december je minil še preden sem se dodobra zavedala, da je prišel. A bil je čarobno lep… Čeprav naravnost sovražim kič in vse kar spada zraven, so se te belo-modre lučke, ki so zvečer razsvetlile nebo, prav lepo podale tistim redkim, a zato toliko bolj dragocenim snežinkam, ki so počasi, a vztrajno z belino pokrile strehe in ceste našega malega mesta.

Zadnji mesec v zdaj že minulem letu si bom zapomnila po najinem potepanju po Grazu in obisku čokoladnice, v kateri smo se dobesedno prenajedli čokolade (ja, tudi to je mogoče). Pa seveda po nepozabnem oddihu v najbolj pravljičnem mestu v naši ljubki in zanimivi Sloveniji, kjer naju je ujel snežni vihar. Tako sva najprej z navdušenjem, kasneje pa že z začudenjem opazovala, kako je v parih dneh zapadlo meter snega. A niti zaradi snega skorajda neprevozne ceste, gosto sneženje, nama niso mogli do živega in tako sva se res do dobra naužila vseh zimskih radosti. Tu je še cel kup drobnih dogodkov, od nakupovanja prazničnih daril za najbližje, igranja človek ne jezi se ob doma pripravljenem kuhanem vinu, razvajanja v savni, zabavnega druženja z mojimi »puncami«, Gibonnijevega koncerta, tvojih najbolj pristnih in iskrenih čustev, ko strgaš papir, v katerem se skriva skrbno varovano presenečenje, ki ga kar nisem mogla skrivati še kakšen dan ali dva…

In končno še Silvestrovo- nedvomno največji dosežek leta, ki je prišel resda čisto ob koncu, je bilo videti deset ljudi skupaj na snegu. Toliko smeha, mrmranja, žeja in lakota, ki jo je treba potešiti takoj in zdaj… Neumorni sosedi, medvedje smrčanje, ki ga je slišalo najbrž kar celo naselje, množica pisanih raket, ki je ob polnoči razsvetlila nebo, šampanjec na vrhu smučišča, najino prvo leto… In želja, da bi ostali skupaj- v dobrem in v slabem. Ker je vse kar šteje iskren nasmeh in vzpodbudna beseda tistega, ki ga imaš rad. In tistega, ki mu je resnično mar zate.

Srečno 2009!