Miklavževo pismo

Zjutraj sem se prebudila v deževen dan. Nič novega. Letošnji december je, vsaj kar se vremena tiče v naši mali dolini naravnost katastrofalen. Snega praktično ni bilo, nekaj dni so bili rahlo pobeljeni le najvišji vrhovi tod naokrog.
Se je pa kljub temu v naše kraje oglasil Miklavž. Seveda se tokrat ni mogel pripeljati na svojih saneh, ki jih je očitno zamenjal za kakšno obliko posebnega javnega prevoza, upam le, da ga je njegovo spremstvo (z miklavževimi vilami, škrati in parklji na čelu) pred nalivi dežja, ki so besneli v tej noči, zaščitilo z ogromnim čarobnim dežnikom (kamor je dežnim kapljicam vstop prepovedan), saj bi se dobri mož v nasprotnem primeru med raznašanjem dobrot utegnil pošteno prehladiti .
Mene je na moč razveselilo njegovo prisrčno pismo, ki mi ga je pustil ob oknu. Takole je zapisal:

Draga IZA!

Spet je leto naokoli. Kako hitro teče cas, kajne?

Veš, moji odposlanci, miklavževi škratje, palčki in vile spremljajo obnašanje mojih obdarjencev skozi celo leto. Ja, prav si slišala. Ampak nič ne skrbi. Po njihovem mnenju si bila letošnje leto še posebno pridna. No, res mi je nek glasek na uho prišepnil, da si rada kdaj pa kdaj tudi malce ponagajala in bila za odtenek preveč hitre jeze, ampak kdo pa v teh časih ni bil, zato ti tega ne morem pretirano zameriti. Potrudi se, da ostaneš dobra oseba še naprej.
Razveseljuj sebe in svoje najdražje, bodi prijazna, iskrena, ponudi roko, tistemu, za kogar cutiš, da tvojo pomoc res potrebuje, kdaj pa kdaj pa lahko komu tudi prav nedolžno ponagajaš (imaš moje dovoljenje za to).

Uživaj v pisanih lučkah, belih snežinkah, slastnih dobrotah in drugih drobnih malenkostih, ki jih prinasa ta čarobni decembrski čas.

Prihodnje leto pa se spet oglasim s kakšnim pismom.

Ostani srce…

Tvoj Miklavž

Lepo pismo, kajne? In moj odgovor:

Dragi Miklavž!

Še enkrat hvala za tvoje prikupno presenečenje.
Upam,da zaradi obilice dela in skrajno neprijaznega deževnega vremena danes da ne kihaš in ne kašljaš ter da tvoj nosek ni tako zelo rdeč kot Rudolfov.
Pozdravček tudi vsem tvojim vilam, škratkom, palčkom... Naj ostanejo pridni in lepo skrbijo zate še naprej.

Tvoja IZA

P.S.: Upam, da je tudi vas podobno prijetno presenetilo kakšno pismo...

V lovu za ideali (in moj "košček neba")

Ljudje stremimo k temu, da bi se približali nekemu »idealu«, nečemu, kar meji na »popolnost«. »Popolne« postave moških in žensk na naslovnicah najbolj branih in priljubljenih revij, »idealni« nasmeški mimoidočih na ulici (četudi umetno narejeni), »popolna« kombinacija oblačil za vsako priložnost (za koncert kvarteta Godalika v dvorani Grand hotela Union ali piknik ob Kolpi), »tip top« frizura v prav vsakem vremenu, »najbolj iskana« torbici priznane modne oblikovalke, barva katere se do »popolnosti« ujema z lakom nohtov, v tem hipu »najbolj oh in sploh« avto v garaži …Vsi bi to, kajne?
Vsi bi se radi dobro naspani prebudili v prelep sončen dan, se z veseljem odpravili v šolo, na faks, v službo, tam z vso predanostjo in delovnim elanom opravili obveznosti, v miru spili kavo in pojedli malico z najljubšo prijateljico… Vsi bi dali prav vse na tem svetu, da bi dan potekal kar se da mirno, brez večjih nevšečnosti, glavobola, skrbi, solz in solzic… Da bi se zvečer ulegli v postelji in se po glavi ne bi podila še 1001 stvar…
Ampak idealov ni, razen tistih umetno ustvarjenih pred bliskavicami fotoaparatov, in ti ne štejejo. Idealni človek sodobne, potrošniško naravnane družbe ne obstaja. Povsem banalen primer- res mi lahko frizerka napravi prav super frizuro, a takoj naslednji dan ne bo niti približno več tako super. Noč in premetavanje iz leve na desno naredita svoje. In tako bom naslednje jutro, kot večino drugih, prav nič kaj »idealna«, ampak malce skuštrana hodila naokrog. Morda bom kakšen dan poleg črne jakne in za odtenek drugačno črnih čevljev izbrala tiste, malo preveč sprane temno rjave hlače, ki bi jih morala že zdavnaj vreči proč, jih kombinirala z živo zelenim puloverjem, kar bi modni kritiki, ki do »popolnosti« poznajo modni trende, označili za alarmantno stanje. In bom »popolnoma out«. Pa kaj. Bom preživela. V življenju so še hujše stvari…-
Vsake toliko časa pride obdobje, ko gre kaj narobe. Ali gre narobe hkrati kar več stvari. Takrat kakšna solzica ne uide. Potem preteče nekaj dni in noči. Dolgih noči. Vmes še zdaleč ni vse »popolno« in »idealno«. Stvari se ne postavijo nazaj na svoje mesto same po sebi. Trud in volja sta tista, ki držita telo in duha pokonci…In vera v to, da bo vse ok.
Nisem popolna, idealna. Priznam pa, da težim k temu, da bi stvari, ki se jih lotim, naredila, najbolje kot znam. Delala sem napake, kdo jih ni. Ko je Bob Dylan izjavil, da je treba vse, kar je bilo v preteklosti najboljše vzeli s sabo v prihodnost, kar je bilo slabega pa pustiti tam, je črpal tako kot vsak izmed nas iz lastnih izkušenj.
In iz svojih izkušenj danes vem, da mavrice ni brez dežja. In vem, da je zame tu moj »košček neba«, ki se zaiskri drugače in me začara na tako edinstven način, da je vse kar hočem in si iz srca želim, da se iskri in iskri in iskri… Za vedno… Ker je moj »košček neba« vse, kar šteje. Če hočete- moj ideal.