Premalo časa je preteklo, da mi misel nate in na dni, ki smo jih preživeli skupaj, ne bi povišala srčnega utripa, da bi se občutki, ki vrejo v meni uredili in umirili, da bi žalost, jezo, nemir zamenjal sproščen smeh.
Zakaj in čemu vse to? Je bilo res vsega tako preveč? Da enostavno nisi našel niti drobca tiste potrebne volje in energije, ki nas žene naprej v življenje, naprej v lepše dni, naprej na nove, včasih sončne in drugič malce mračne poti….
Življenje ni pravljica, je borba iz dneva v dan. Življenje so vzponi in padci. Ampak vsakemu padcu sledi vzpon, tako kot za vsakim dežjem posije sonce. In sonce, to čarobno rumeno sonce, ki greje naš planet, bi brez dvoma v vsem svojem sijaju posijalo tudi zate. Saj niti nikdar ni povsem ugasnilo. Le malo se je skrilo...
Veš- tvoj odhod nas boli, duši, z njim se ne moremo kar sprijazniti. Tudi ti se ne bi, če bi izgubil prijatelja. Ampak veš- kljub rezki bolečini ob prižigu sveče v tvoj spomin, nas prevevata upanje in želja, da si tam gori na nebu, nekje med luno in zvezdami, v tišini, našel svoj mir…
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
1 komentar:
j si mi dal v življenju in kaj vse sem se naučil od tebe, zaradi tebe.
Rad te imam in vedno te bom imel -
tvoj prijatelj, za vedno !
Objavite komentar