Stari Rim, 1. stoletje pr.n. št., amfiteater, gladiatorski boji.
Množice ljudi se zgrinjajo proti ogromni kamniti zgradbi ovalne oblike, ki ima v sredini areno, okrog in okrog pa prostor za številne, iger željne obiskovalce. »Kruha in iger« je vodilno geslo prebivalcev tega "večnega mesta". Ob množici vzklikov, žvižgov gledalci spremljajo boje v areni. V navadi je, da se gladiatorji-bojevniki sprva bojujejo z zvermi, višek dneva pa nastopi, ko pridejo na vrsto odločilni boji za »biti ali ne biti«, boji za življenje in smrt. Rimljani obožujejo krvave igre. Zmagovalca, tistega, ki nasprotniku odvzame življenje, kujejo v zvezde in častijo kot božanstvo.
Svet, 21. stoletje, nogometni štadion, nogometna tekma, odločilni izločilni boji v končnici.
Množice ljudi hitijo proti vratom štadiona, nekateri med njim, tisti najbolj goreči privrženci tega najbolj popularnega športa žogo, porabijo za vstopnico celo svoje zadnje prihranke. Vse le za to, da so lahko priča skoraj »nadzemeljskem« vzdušju in »boju« na travnati zelenici. Tu ne gre le za zmago, gre tudi za slavo, za denar. Nogometaši so sodobni gladiatorji naše dobe. So zvezdniki, ki (za)očarajo množice, ikone mladih, pravi magnet za oglaševanje mednarodnih korporacij, tisti najbolj fanatični navijači se jim ob sanjski predstavi na igriču klanjajo kot bogovom.
Skep
Nogomet je že davno obnorel svet. Tudi v obdobju finančne in gospodarske recesije se ni v tej smeri prav nič bistveno spremenilo. Ljudje živijo za tisti dan, ko bo v »areno« stopil njihov »bojevnik«: Barcelona, Manchaster, Chelsea... Ljudje živijo za trenutek, ko bo sodnikova piščalka naznanila začetek »boja«. Ljudje z vnesenimi kretnjami, vzkliki, ploskanjem spremljajo igro od začetka pa do konca. Nogomet človeku sodobnega sveta daje »kruha in iger«, daje mu možnost, da vsaj za dobrih 90 minut odmisli vsakodnevne tegobe in se preprosto prepusti prvinskim občutkom, ki ga navdajajo ob spremljanju tekme. In nedvomno je tudi v tem čar te sicer že tako atraktivne igre z žogo.
