Trenutno sem v fazi pospešenega pisanja diplomske naloge. Pa ne zato, ker bi se mi neznosno mudilo diplomirati. To počnem izključno zato, ker sem, iz meni neznanega razloga, trenutno v posebnem zaletu, ki najbrž ne bo trajal večno in ga zato skušam kar najbolj izrabiti. Skratka- diploma je v fazi tipkanja, vsake na novo natipkane strani se veselim kot otrok kinder jajčke in sem nanjo ponosno podobno kot mamica na svojo malo princesko, ko ta naredi prvi samostojni korak.
Ko mi koncentracija že počasi popušča, pregledam novice na internetu. Trenutno je širna Slovenija na nogah zaradi odkritja množičnega grobišča v neposredni bližini našega mesta, zaradi odločb, ki jih Ministrstvo za notranje zadeve izdaja izbrisanim, zaradi še vedno (in upam da ne za vedno) nerešenega vprašanja v zvezi z mejo s Hrvaško, športni navdušenci pa že nestrpno pričakuje(m)jo finale svetovnega pokala v alpskem smučanju in zaključne boje v smučarskih tekih v Skandinaviji, skoke (ups- polete) v dolini pod Poncami...
Nedavno odkrito množično grobišče je še en dokaz, da so se na območju naše dežele dogajala vojna grozodejstva, vredna najostrejšega obsojanja. A nekako sem prepričana, da bodo tem grozljivim prizorom iz jame in rovov sledila še nova odkritja podobne vrste. In ne glede na to, kako politične stranke v zadnjih dneh kar tekmujejo med seboj v tem, katera bo bolj strogo obsodila povojne poboje in vojne grozote, je le varuhinja človekovih pravic izjavila, da je vendarle potrebno prvenstveno poskrbeti za pietetna čustva svojcev na tako krut način umrlih oseb, in pokojnim zagotoviti spoštovanje človekovega dostojanstva tudi po smrti. Ali vsaj po njej… Dejstvo, da jim je bilo življenje odvzeto na tako krut način namreč priča o množičnih kršitvah temeljnih človekovih pravic v vojnih in povojnih časih. …
Nekako se do izbrisanih ne bom opredeljevala, ker omenjene tematike ne poznam do potankosti, je pa glede na to, da živimo v pravni državi, v kateri je Ustavno sodišče najvišji varuh človekovih pravic in kot tako uživa spoštovanje izdanih odločb, prav da se jim pokorimo… V skladu z načelom Iura novit curia.
Ureditev meje s Hrvaško je posebno vprašanje, ki neprestano zaostruje naše odnose z južnimi sosedi. Seveda so pristali na mediacijo, kaj pa jim je, kot kandidatki za vstop v zloglasno EU, preostalo drugega. In ko je že toliko govora o mediaciji- me prav zanima, ali povprečen slovenski državljan sploh ve, o čem je govora. Da je mediacija, kot eno od možnih sredstev mirnega reševanja sporov v mednarodnem pravu, nezavezujoča, kar pomeni, da vsebinska odločitev, ki jo sprejeme mediator, ne obvezuje ne ene ne druge strani, razen če o tem skleneta poseben sporazum, v katerem izrecno izjavita, da bosta odločitev sprejeli kot zavezujočo. In spet me preveva občutek, da tej zgodbi kar ni videti konca…
Sama že od nekdaj raje kot aktualno politično dogajanje doma in po svetu spremljam športne dogodke. In teh bo z prihajajočih dnevih res veliko. Tako bom stiskala pesti za Tino, Andreja in Petro, strašno vesela pa bom tudi, če bo planiškemu prazniku vreme naklonjeno in bodo tako skakalci kot gledalci uživali v regularni in zanimivi tekmi. Če bo padel svetovni rekord pa mi je čisto vseeno. Naj le Planica že končno čim prej dobi svojo tako dolgo obljubljeno prenovljeno podobo. A to je že druga zgodba… Ki ji spet ni videti konca. Ali pač. Upam, da se motim…
